ROADTRIP IN KOLESARJENJE PO PROVANSI

25.4.2016

Štart iz Maribora v zgodnjih dopoldanskih urah. Ocenim, da bo mesto Menton takoj za italijansko mejo dobra izhodiščna točka za prvo prenočevanje. Večer pred odhodom poskušava na Airbnb rezervirati sobo, vendar kmalu ugotoviva, da sva  očitno vendarle nekoliko prepozna. Tako uspeva rezervirati najbolj poceni hotel, ki sva ga še našla…Hotel de Belqique…dve zvezdici, le kako bo? 49 EUR za dva. Francija res ni poceni. Dilema pred odhodom…s kolesi ali brez? Se bo dalo sploh kolesariti? Bo že šlo.Karavan se tokrat ponovno izkaže za dobro izbiro. V Avstriji natočiva poln rezervoar in tako privarčujeva nekaj evrov pri gorivu, sledi sproščujoča vožnja čez Slovenijo mimo Benetk, Verone, Padove, Genove in po 8 urah res lagodne  vožnje skozi celo severno Italijo ( italijanska avtocesta je v primerjavi s francoskimi cestami, ki so naju še čakale, res pravi blagor) prispeva v Menton.

»Parking pred hotelom« (beri dve mali luknji ob cesti, kjer je čez cel dan res nenormalen promet), ni bil ravno obetaven, soba sprejemljiva, a nama tudi po 8 urah vožnje ni do poležavanja, kakopak, zato ob glavni cesti, ki vodi proti morju,  skušava poiskati poceni avtobus, ki vsako uro vozi z Mentona do Nice, s katerim bi bojda lahko prišla tudi do nekaj kilometrov oddaljenega Monaca. Sledi avtobusna vožnja skozi mesto, vseskozi ob Azurni obali. Izstopiva po občutku nekje čisto zgoraj na začetku Monaca in se napotiva v smeri navzdol proti morju.

A to je slavni Monaco, druga najmanjša država na svetu, kjer bogati ne plačujejo davka, se sprašujem. Mesto ob morju je vklesano v skalo, okoli mene sam beton, hoteli, zgradbe, ulice skorajda prazne, mimo naju vozijo avtomobili. Med  visokimi zgradbami poskušava priti navzdol do morja, a nikjer ne najdeva prehoda, vsepovsod same slepe ulice, ob koncu katerih ni druge, kakor da se obrneš nazaj v hrib.  Nekako se vendarle  prebijeva do morja, spet sam beton. Mogočne monaške zgradbe in hoteli delujejo osamljeno. Ob mimohodu se radovedna  sprašujem, le kakšno smetano bi videla znotraj. Prazna peščena plaža ob morju  je brez sence in res ni po mojem okusu. Izmed vseh mest, ki sem jih videla do sedaj, me Monaco res najbolj razočara. Kje sploh sva? Iščem Grimaldijevo palačo. Ugotoviva, da se nahajava nekje ob obrobju mesta, kar nekaj vstran od centra. Ker imava za raziskovanje zgolj uro, saj zadnji avtobus pelje nazaj že nekaj pred 21., se hitro napotiva v smeri proti jahtam, ki jih vidiva v daljavi. Mimo naju vsake toliko vozijo Bentleyi, Ferrariji, Maseratiji in Porscheji.

Pred enim izmed betonskih hotelov uzrem sekundni prizor, ko iz hotela izstopi gospodična v belem kostimu  z najbolj elegantnimi gibi, kar sem jih videla kdaj koli v življenju. Šofer ji odpre vrata ne vem katerega več 10-tisoče EUR vrednega avtomobila in že ju ni več. Pravzaprav sem na monaških ulicah pričakovala še več raznoraznih Bentleyev in podobnega materiala, a videti je, da se bogati radi skrivajo po hotelih, res drage avtomobile pa po moji oceni na cesti uzreš le za vzorec.

Končno prideva do glavne marine, kjer naj bi bila tudi jahta princa Alberta oz.  knežje dinastije. Ugibam, katera bi lahko bila. Pogledujem proti hribu naprej navzgor, kjer skušam najti še knežjo palačo in oceanografski muzej, a za ogled ni več časa, zato se hitro zaženeva nazaj v hrib navzgor in  upava, da bova še pravočasno našla in ujela zadnji avtobus številka 100, ki vozi nazaj do Mentona. Med hojo naletiva na slavni casino Monte Carlo in  hotel Paris, s parkiranimi avtomobili spredaj. Celotna zadeva in vso dogajanje izgleda res precej živahno in  končno ugledam vsaj delček tistega pravega blišča Monaca, ki sem ga iskala. No, zdaj pa lahko grem pomirjena spat, pomislim.  Še dobro, da nama je pravočasno uspelo najti postajališče, kajti avtobus je odpeljal 10 minut prej, kot je pisalo na voznem redu. Hitra hoja pri kar visokih temperaturah po strmem mestu, ki se vzpenja nad morjem  visoko v skalovje navzgor, zna biti res kar precej  naporna. Sledil je samo še zaslužen spanec.

26.4.2016

Po zajtrku iz nahrbtnika je sledila panoramska vožnja do vasice Eze, majhnega srednjeveškega mesteca nekaj kilometrov nad Nico. Parkirava spodaj pod obzidjem, saj v  srednjeveški vasici, ki že od daleč izgleda res slikovito, ni avtomobilskega prometa. Prav očarajo me galerije, butiki, kavarnice, gostilne in mreža ozkih srednjeveških uličic, ki vodijo navzgor in navzdol med starimi kamnitimi srednjeveškimi zgradbami. Mesto se dviga na visoki vzpetini, z njega pa se ponujajo res čudoviti pravljični pogledi na Azurno obalo kilometre daleč naokoli. Čisto na samem  vrhu  mesteca se pod milim nebom nahaja oggrajen eksotični vrt z eksotičnim rastlinjem, za katerega je potrebno plačati vstopnino. Odločiva se, da  namesto tega raje posediva tik pred izhodom iz mesta in si v taverni privoščiva vsak svojo kavo s fantastičnim razgledom čez obzidje na obalo.

Naslednje postajališče? Parfumsko mesto Grasse nad Cannesom. Od slovitega Cannesa, kjer vsako leto poteka filmski festival,  do mesta Grasse vodi znana Napoleonova cesta, po njej naj bi jahal sam Napoleon. A najina pot od vasice Eze do mesta Grasse je potekala severovzhodneje po  drugi avtocesti, saj sva se odločila, da si Cannesa ne bova ogledala, Monaco je bil povsem dovolj. Želiva se izogniti gneči in množicam, mikala naju je namreč predvsem neokrnjena narava, ki naj bi jo obetala tista prava Provansa. 

Ustavijo naju na vsaj treh cestninskih postajah, kjer sprejemajo zgolj kovance in kartice. Gotovine nama že pri tretji postaji zmanjka, avtomat pa nikakor ne sprejme bančne kartice. Ker nikakor ne moreva čez rampo naprej, se v sili odločiva pritisniti na rdeči gumb avtomata. Oglasi se tipična arogantna francozinja s pomanjkljivim znanjem angleškega jezika. Nekako razbereva, da želi izvedeti številko kartice,  tako, da nama po posredovanju končno dvignejo rampo ( pa tudi srčni pritisk :). Ker ne veva, koliko takšnih cestninskih postaj naju še čaka na poti, na naslednjem postajališču skušava zamenjati nekaj gotovine za kovance, vendar naletiva na dokaj neprijazne francoze, ki nama gotovine ne želijo razmenjati, nekako pa iz njihove francoščine vendarle uspeva razbrati, da je najina cestninska postaja zadnja take vrste, zato se, ker nimava druge izbire,  pač odpraviva naprej. Tako je najina vožnja po francoskih avtocestah  v primerjavi z italijansko, kjer sva cestnino lagodno poravnala šele po 800 km vožnje ob izhodu pred francosko mejo,  postala prava dogodivščina, moj sopotnik pa je po tej vožnji vneto zatrjeval, da ga v Franciji več ne vidijo. :)

Posebnost mesta Grasse so parfumerije oz. parfumska proizvodnja, ki se je pričela leta 1500 s francosko kraljico Katarino Medičejsko, ki ji je bil všeč vonj usnjenih rokavic. V mestu so tri parfumske hiše Fragonard, Galimard in Molinard, zato bi tam zaman iskali Channel ali Dolce Gabbano, so pa cene »neznanih« parfumov, kljub temu dobro zasoljene. Po obhodu mesta naletiva na Fragonardov muzej, ki se edini nahaja v centru mesta. Brezplačni vstop ponuja ogled in prikaz proizvodnje parfumov, starih destilacijskih kotlov, raznih slik, parfumov, stekleničk, spodaj pa se kakopak nahaja parfumerija, kjer lahko kupiš njihov parfum. Midva sva si za 32,50 EUR raje v starem delu mesta v eni izmed prijetnih gostilnic privoščila lignje in lososa s pivom.

 Posebnost Francije so nedvomno njihovi avtomobili. V tednu potovanja po Provansi bi dobesedno na prste ene roke lahko naštela take, ki  nekje niso vsaj malo popraskani. Francoska parkirišča so namreč zelo majhna in ozka, zato sva povečini raje parkirala kar v parkirnih hišah, pa še tam je za karavane kar problem. Videti je, da Francozi še zdaleč ne brusijo sijaja svojih avtomobilov kakor Slovenci pa tudi videz hiš jim je zadnja briga. Na jugu Francije povečini vidiš tiste prave stare kamnite provansalske bajte,  pa tudi novodobne hiše pri njih izgledajo precej zanikrno, tako da  ni nobena posebnost,  če čez hišo vidiš viseti raznorazne električne kable in podobno.

Po kosilu je najina cesta iz mesta Grasse vodila naprej v gorato skalovnato notranjost proti Castellanu. Nekje tam se namreč pričenja nacionalni park oz. največji kanjon v Evropi, ki mestoma doseže tudi do 700 m globine, kanjon reke Verdon. Vedno bolj pusta pokrajina spominja na naš Kras in Dalmacijo ( kot precej velika večina Provanse), polagoma pa vsaj od Castellana naprej cesta postaja vedno bolj ožja in ovinkasta, prepadne stene  vedno višje, istočasno pa tudi razgledi vedno boljši. Vozila sva nekje med Castellanom in krajem Moustiers-Ste-Marie. Nekje v bližini kraja Rougon sva ustavila na razgledni točki, kjer sva se sprehodila po skalah kakšnega pol kilometra naprej od tamkajšnje  gorske gostilne in doživela enega izmed mnogih pogledov na reko zelenkasto smaragdne barve, ki jih lahko doživiš na tej poti.

Kraj Moustiers-Ste-Marie ob poti nama ni vzbudil zanimanja, ustavila sva na drugi razgledni točki nekje  ob koncu kanjona, od koder se je kilometre daleč ponujal eden izmed najlepših sončnih pozno popoldanskih pogledov na ogromno jezero Lac de Ste-Croix, nekaj pred tem pa še na reko Verdon, ki se ob koncu kanjona izliva v jezero.

Od tukaj naprej sva navigacijsko gospodično v avtomobilu za nekaj ur brezskrbno  nastavila na kraj Apt, kjer sva nameravala poiskati prenočišče in se tako zgolj prepustila cesti pred nama, ki je vodila naprej po idilični planotasti pokrajini Luberon mimo krajev  Puimoisson in Manosque, kjer sva končno naletela na tista prava velika prostrana polja sivke, ki pa v tistem času žal še ni cvetela, (za Provanso je značilna predvsem nizka šopasta sivka, ki izgleda precej drugače od naše visokorasle, pa še cvetela ni,  zato je sprva kar nekaj časa sploh nisem prepoznala ).

Apt mi ostaja v spominu po prijaznih domačinih, ki so nama prav radi pomagali poiskati poceni prenočišče. Znamenita gostilna Auberge de Luberon, na katero sva prvo naletela,  je sicer res zgrajena v prijetnem starinskem slogu provansalskih barv in je znana po kulinaričnih mojstrovinah njenega chefa, a za moj takratni žep je bila res predraga, zato sva iskala naprej. V starem zgodovinskem centru kraja čez most se nahaja majhen hotelček, ki je sicer bil povsem zaseden, a receptorka,  s katero sem se lahko prav fino pogovarjala celo v francoščini, nama je res prijazno svetovala,  naj se odpraviva kar v Ibis na drugo stran mesta.

Še moj vtis o Francozih? Ja, večina Francozov  se res tipično dela, khm, francoze in videti je, da jim je res prav malo mar ali jih kaj razumeš ali ne. Odgovarjajo v hitri francoščini ali slabi angleščini, a kot vedno se najdejo izjeme. Tudi hotel Ibis, ki nama ga je predlagala francozinja se je na koncu izkazal za odlično izbiro.

27.4.2016

Mesto Apt je dobra izhodiščna točka za kolesarje in pohodnike. Zjutraj sva končno v akcijo spravila še najini kolesi in pričel se je glavni del poti, ki sem se ga najbolj veselila, kolesarjenje po tipični provansalski pokrajini, od tu tudi odločitev za potovanje v še ne tako zelo vročem aprilu oz. maju. Ciljna točka? 20 km oddaljeni Rousillion. Telefonske navigacije so zame osebno sicer najboljši izum sodobnega časa, a tokratna kolesarska »pešpot« na telefonu naju je vodila najprej po lepi ravni poti, potem pa naju je napotila s ceste proti nekim gozdovom, ki so  postajali  vedno bolj strmi in neprehodni,  na koncu pa sva se s kolesi borila skozi čisto pravo strmo goščo povsem neprimerno za kolesarjenje. Brez navigacije se nama niti približno ne bi niti sanjalo kje sva, a  vedno bolj rdeča okrasta zemlja je nakazovala, da je rdeče mesto Roussillion blizu.

Pred prihodom v kraj naletiva na napis: najlepše mesto Francije. Napis bi dejansko name pustil vtis, če na isti napis ne bi naletela še enkrat v mestu Gordes, pa tudi še kje drugje.  Celotno mestece Rousillion je sicer res nekaj posebnega. Nahaja se na vzpetini z dobrim pogledom na okoliške kraje, vse zgradbe in zemlja pa so v rdečkasti barvi vse od rumene do oranžne barvne palete, natančneje bojda v 17 odtenkih okre, zanimivo je tudi njihovo pokopališče.  Kolesa sva pustila pri ograji ob mestecu in si v bližini mesta ogledala Sentier des ocres. Gre za znane urejene potke, v katerih so se včasih radi igrali otroci domačinov, danes pa je tam urejen naravni park, kjer narava z odtenki okraste barve ter raznoraznimi peščenimi okrastimi formacijami res ni skoparila. Na čisto samem vrhu vasice se nahaja razgledna točka z zemljevidom, od koder se ponuja pogled celo na kakšnih 50 km oddaljen gorski masiv Mont Ventoux, ki je zaradi stalnega vetra  tudi na vrhu popolnoma pust in brez vsakršne vegetacije. Dobro je viden tudi z Rousilliona.

Naslednja postojanka? Še nadaljnjih 5 km oddaljena vasica Gordes. Pot se je najprej spustila navzdol, vodila mimo prijetnih vinogradov pa spet po ravnini, na koncu pa spet konkretno navzgor, pri čemer sva jo s kolesi švignila kar med samimi hišami skalnatega Gordesa.

Še dobro, da nisem  vnaprej vedela kakšna naporna pot  me tisti dan še čaka, saj bi me volja do kolesarjenja najbrž povsem minila. Pokrajina do mesta Gordes je sicer  polagoma kar ravna, a tudi ta vasica se nahaja na zelo visoki vzpetini in je precej težje dostopna od Rousilliona. Za vasico  so značilne stare kamnite zgradbe, vklesane v pravo trdo skalo,  a pogledi  z vrha na vas navzdol in na pokrajino daleč naokoli,  so kasneje tega dne povsem odtehtali naporno pot do tja. 

Ko že misliš da si povsem na vrhu,  se cesta za vasjo na drugi strani vzpenja še naprej, potem pa po drugi strani skalovja spet navzdol, do 4 km oddaljenega cistercijanskega samostana iz 12. stoletja, naslednje točke tega potovanja, ki je moja trma kljub težkemu kolesarskemu naporu nikakor ni želela izpustiti. Abbaye Notre-Dame de Senanque je danes najbolj znan ravno z razglednic. V njem še danes živijo mladi menihi. Samostan je obdan s sivko in v tistem času niti približno ni izgledal kot na slikah. Kljub temu je bil povsem vreden ogleda.

Niti približno nisem bila pripravljena kolesariti po skalovju in vročem soncu nazaj navzgor, zato sva skušala najti pot nazaj  po drugi strani za samostanom, saj je navigacija na telefonu kazala, da naj bi tam obstajala pešpot skozi gozd in hrib. Najina pot je postajala vedno bolj skalnata in kozja, sčasoma pa ni bila primerna več niti za hojo, kaj šele za kolo, zato kljub moji trmi nisva imela druge, kakor da sva kolesi obrnila in se pognala nazaj v skalo.

Na vrhu naju je čakala fantastična panoramska vožnja nazaj do mesta Gordes in v dolino navzdol, zato sem postala spet ravno prave volje še za obisk vasice z boriji, ki se od Gordesa nekako nahaja kakšne 4 km nižje po cesti. Boriji so kamnite kupole še iz časov bronaste dobe, ki so bile namenjene bivališčem, v kasnejših dobah pa so jih uporabljali tudi za delavnice, kot vinske kleti, shranjevanje pridelkov in podobno. V vasi naj bi se nahajalo 20 ohranjenih borijev, vendar se za njihov ogleda kasira kar visoka vstopnina 6 EUR, zato sva se na koncu raje odločila, da si vasice ne ogledava, zlasti zato, ker sva kakšno osamelo kupolo srečala že ob poti.

Odpravila sva se ponovno nazaj po cesti navzgor proti Gordesu in se spustila v dolino. Sledilo je še kakšnih 30 kilometrov kolesarjenja k sreči po ravni  glavni cesti nazaj proti Aptu, saj sva se pešpotem že kar precej  utrujena tako raje kar izognila. 60 prevoženih kilometrov je v tistem dnevu naredilo svoje. Sledil je samo še večerni sprehod po Aptu in zaslužena večerja v centru s čisto pravim francoskim creme brulee na koncu, narejenem po posebnem  receptu gostilne.

28.4.2016

Pred nama je bil še en dan poln superlativov. Odpravila sva se do zgodovinskega mesta Avignon. Tam naju na križišču tik pred mestom ustavijo mladi cigani, ki nama želijo oprati šipe na avtomobilu. Opazujem jih, kako so hitro izpustili dva francoska avta pred nama in napikirali direktno v smeri proti nama. Že od daleč maham, da ni potrebno. Kljub temu eden izmed njih, vsiljivo kar začne brisati po najinih sprednjih šipah. Tako na koncu vendarle odprem okno in mu pomolim 1 EUR, a glej ga zlomka, kovanec  v avtomobilu naenkrat pade nekam na tla ( in prisežem, da je bilo vse skupaj tako spretno, da je bilo videti, da sem tista ta nerodna jaz. : ). Cigan začne izsiljevati še za 2 EUR. Ker stojiva pred zelenim semaforjem v koloni, 1 EURa  pa ne najdem več nikjer, na tleh sem našla zgolj 5 centov, mu na koncu dava še 2 EUR. Kasneje tistega dne ugotoviva, da je cigan od naju pokasiral skoraj 3 EUR, tistega 1 EURa v avtu seveda nisva našla nikjer. Cigan je v avto namreč spretno odvrgel 5 centov, 1 EUR, ki sem mu ga dala pa očitno skril v svoji roki.

Parkirala sva nekje v bližini papeške palače in se kar odpravila v smeri proti njej. Avignon je veliko mesto, znano pa je zlasti po največji gotski palači na svetu. Med letoma 1309 in 1377 je bil namreč sedež papeške prestolnice in v tem času je tukaj poveljevalo 7 francoskih papežev. Kasneje so po veliki papeški skizmi leta 1417, do katere sta poveljevala kar dva ( ali celo po trije) papeži naenkrat, en v Avignonu, drugi v Rimu, prestolnico znova preselili v Rim. V svojem vodiču preberem, da je pojedina ob kronanju papeža Clementina VI. leta 1342 vsebovala kar 118 volov, 1033 ovc, 7426 piščancev, 50000 tort in še marsičesa drugega. Takratni papeži pri praznovanjih očitno res niso skoparili.

Masivna srednjeveška utrdba ima 24 velikih kamnitih dvoran in je res tako ogromna, da ob prihodu niti nisva našla glavnega vhoda, ampak sva se znašla kar na samem vrhu, kjer je lepo urejen ogromen vrt, s katerega se odpirajo lepi pogledi na reko Rono, od tod pa vidiš tudi slavni Pont St-Benezet oz. Pont D'Avignon, stari most preko Rone, katerega  je v 17. stoletju odnesla reka, tako, da je danes od mosta ostala zgolj polovica čez pol poti reke. Most je videti res zanimiv. Po drugi strani se odpraviva do velikega trga pred glavnim vhodom papeške palače, na katerem se tre obiskovalcev in gostiln,  nato pa se odpraviva še v smeri proti mostu, da bi si most ogledala še od blizu. Vsaj dvakrat sva obhodila celotno obzidje v tem delu, vendar nama nikakor ni uspelo najti vhoda na most, da bi se sprehodila še po njem. Med potjo po ulici, ki je omamno dišala že od daleč,  sva naletela  na trgovinice z marsejskimi mili. Seveda sem morala pokukati tudi tam noter. :)

Po kavi v eni izmed gostiln sva se iz Avignona odpravila do Pont du Garda, 275 metrov dolgega in 50 metrov visokega največjega rimskega akvedukta iz časov Agrippe oz. rimskega cesarja Augusta iz leta 19 n. št. , ki je v rimskih časih služil za prenos vode do 25 km oddaljenega Nimesa. V poletnem času Pont du Gard obišče tudi do 15000 obiskovalcev dnevno. Kraj je res idiličen. Ob reki Gard naletiš na družine, kajakaše, najbolj pogumni obiskovalci pa so se v tistem času v reki celo že kopali. Čez spodnjo etažo mosta se sprehodiva na drugo stran. Na hribu skalnate grmičaste pokrajine, ki spominja na Kras, se nahaja nešteto sprehajalnih potk in panoramskih pogledov, katere raziskujeva kakšno uro. Idilična je bila tudi cena ogleda, za parkirišče sva namreč plačala kar 18 EUR, ki bojda predstavlja družinsko vstopnico, za katero si lahko ogledaš tudi muzej.

Pogrešati sem začela morje, zato sva tokrat Arles in Van Gogha izpustila ter se po ogledu Pont du Garda odpravila na jug proti pokrajini Camarque, najbolj zahodnemu delu Provanse. Pokrajina  je znana zlasti po rečno morskih kanalih, močvirjih, ornitoloških parkih, riževih nasadih, flamingih,  belih konjih in črnih bikih. 

Iskala sva mesto Aiques Mortes na skrajnem jugo zahodnem delu Provanse, srednjeveško utrdbo z obzidjem, ki je v srednjem veku služila kot mediteransko pristanišče francoske krone, mimo katerega sva želela priti do peščenih plaž na jugu, Le Grau du Roi. Cesta ob morju med kanali mimo Aiquesa Mortesa vodi naprej do nekakšnega počitniškega mesteca, kjer sva nekje na hitro sparkirala in se odpravila v smeri proti morju.

Žal na obali ne vidiš drugega kot kilometre peska in množice ljudi, ki plaže izkoriščajo za svoj počitek in rekreacijo, zato sva se po parih bosih obhodih čez plaže, odpravila naprej do kraja Salin de Giraud. Med potjo v daljavi zagledam flaminge, zato ob robu precej prometne ceste hitro kar ustaviva, da bi jih opazovala, ko v daljavi zaliva prvič v življenju uzreva še morje roza barve. Zdelo se je kot privid. Med potjo naprej sem po zelenih ravnicah pokrajine iskala bele bike in znamenite torote, ki naj bi jih tukaj bilo precej. Žal nisva srečala niti enega, sva pa ob poti v daljavi vendarle naletela  na par divjih belih konjev, ki so se prosto pasli. Hitro ustaviva, da bi jih ujela s fotoaparatom, a žal so se ravno takrat umaknili predaleč. Osamela dolga cesta je vodila naprej med močvirnatimi kanali in zelenimi nasadi, za katere po ustavitvi ob cesti ugotoviva, da so riževa polja.

Ustaviva v drugem skrajnem delu pokrajine Camarque,  v Salin de Giraud, kraju znanem po enih izmed največjih solin v Evropi. Osamljena vasica ne izgleda nič posebnega in ker čakava na trajekt čez Rono, ki tam vozi vsako uro,  naročiva kebab ob cesti in se z avtom odpraviva  v smeri proti morju. Ob vožnji na desni opaziš ogromne bele solne gore, ob koncu te 12 kilometrske poti pa se bojda nahaja celo nudistična plaža in brezplačno območje za karavanarje in kampiraše. Ustaviva ob cesti na eni izmed razglednih točk. Od tam se ponuja lep večerni pogled na soline, kjer ob najini večerji ujameva še čudovite zadnje sončne žarke, ki se kopajo v morju.

Po prečenju Rone se napotiva v smeri Istresa, kjer si na obrobju mesta poiščeva poceni prenočišče. Po nastanitvi se hitro odpraviva še na 6 kilometrski nočni sprehod skozi osamljeno mesto, na katerem razen nočnih hiš res nisva naletela na popolnoma nič drugega. Upala sem, da bova peš uspela priti do velikega jezera Etange de Berre na drugi strani. Žal je bilo predaleč, zato sva se po kakšne tričetrt ure hoje raje obrnila in se napotila nazaj proti hotelu.  Kilometrina na števcu tistega dneva? Še dodatnih 300 kilometrov.

29.4.2016

Po zajtrku v hotelu sva se ognila velikanskemu Marseillu, sicer drugem največjem in najstarejšem mestu Francije in se raje napotila do plaž in klifastega skalnatega masiva Les Calangues na jugu.  Izhodiščna točka? Obalno ribiško mestece Cassis. Do mesta in pristanišča vodi slikovita cesta med skalovjem navzdol, s pogledom na Azurno morje. Nič čudnega niso niti vinogradi ob poti, mesto je namreč znano po sladkem belem vinu, ni pa prav nič povezano z znanim likerjem Cassis iz črnega ribeza, ki se sicer uporablja za pripravo aperitivov.

Les Calanques so od leta 1975 zaščitene. V času med julijem in septembrom so za pohodnike, plezalce in obiskovalce tudi zaprte zaradi nevarnosti požarov, neplodno in vetru izpostavljeno skalovje pa je sicer dom več kot 900 rastlinskim vrstam. Tam kraljuje tudi orel, med skalnatimi razpokami pa največji kuščar in najdaljša 2-metrska  Montpelierska kača v Evropi. Avto sva parkirala na vrhu mesta, tik pred izhodom na samo skalovje. Oprtala sva nahrbtnike in se okoli zaliva pod nama odpravila navzgor v skalovje v  smeri za ostalimi pohodniki. Mediteransko klifasta, povečini kozja pot nudi res fantastične poglede s klifov na Azurno obalo. Po kakšni uri in pol hoje prispeva do čudovite plaže Calanque de Port-Miou, kjer se za moj  okus vseeno tre preveč obiskovalcev. Tam naletiva na divje svinje, ki so se nesramežljivo sprehajale kar med nami.

Najin cilj je bila plaža s katalogov Calanque d'En-Vau. Glede na skalovje pred nama in žgoče sonce sem pričakovala, da tam ne bo nikogar, zato sva ponovno oprtala nahrbtnike in se skozi grmovje in skalovje podala naprej. Pot je postajala vedno bolj naporna, vodila je vedno bolj strmo navzgor, kakšne pohodnike sva srečala le še tu in tam, a najboljši del naju je čakal šele na koncu. Kot je kazalo, se je do plaže bilo potrebno spustiti po skalovju spet nazaj navzdol, strmina pa je bila res takšna, da do doline res ne prideš drugače kot po vseh štirih. Presenečena sem opazovala penzioniste, ki so se spuščali po skalovju navzdol pred nama.  Po kakšne tri četrt ure prispeva do plaže. Tam pa spet presenečenje. Kupi turistov in mladine, nekateri kar s kajaki,  akrobatski plezalci po stenah, družine z res zelo majhnimi otroci, za katere nimam pojma od kod so se vzeli in kako so prišli do tja, morda do tja res vodi še kakšna druga lažja pot z druge strani, kakorkoli že, zaliv skrit med skalovjem je res sanjski, a za moj okus res preveč poln turistov. Zato sva malo posedela pred obalo in se po krajšem počitku kar odpravila čez skalovje nazaj v smeri proti avtu. Nisva bila edina. Po naporni poti navzgor v skalovje so z nama čutili in dihali tudi drugi turisti. 

Mikal me je slavni St-Tropez, nekoč ribiška vasica, ki je s prihodom Brigitte Bardot in s  filmom And God created a woman v 50-letih postal postajališče luksuznih jaht ter meka slavnih in bogatih.  Mesto je znano po trgovinah prestižnih blagovnih znamk in prestižnih plažah na obrobju. Ob sprehodu do pristanišča sva naletela na znani Harley Davidson Euro festival. Ob pristanišču se je trlo takšnih in drugačnih obiskovalcev s cele Evrope, ljubiteljev motornih konjičkov, očitno vsak s svojim motorjem, zato sva naredila zgolj obhod do druge strani mesta s pogledom na jahte v pristanišču in si na koncu v enem izmed lokalov ob morju privoščila kavo, za katero sva plačala kar 10 EUR. Po drugi strani sva se odpravila nazaj skozi mesto do parkirne hiše in se skozi gnečo poskušala prebiti iz mesta, a očitno sva naletela na pravi prometni zamašek. V kolonah sva namreč  stala uro in pol  vsaj kakšnih 15 kilometrov, še takrat, ko je St- Tropez bil že daleč za nama.

Prenočišče sva poiskala na obrobju Freyusa in se nato odpeljala  v center mesta na večerjo.

30.4.2016

Zadnji dan med potjo ob Azurni obali nazaj  domov sva  izkoristila samo še za hiter obiske Nice, mesta z italijanskim pridihom, kjer bojda domuje veliko Italijanov. Po slabi izkušnji in gneči St-Tropeza sva se odločila, da se Cannesu izogneva v velikem loku. Ravno v maju se namreč  tam pričenja znani filmski festival. Kaj si ogledati v eni uri? Skočila sva do morja in se sprehodila po  znameniti promenadi Angležev, od koder sva  si ogledala stavbe ob poti, nato pa se počasi odpravila v smeri proti domu.

Prihod v Slovenijo? Zvečer nekje ob 21.

Okvirni stroški enotedenskega potovanja? Okoli 700 EUR za oba.

Splošen vtis? Odlično! Intenzivno potovanje je v celoti zadovoljilo mojo avanturistično, vedno raziskovalno in nemirno dušo. Odštevam dneve do naslednjega roadtripa.