INDONEZIJA

 » Dobila sem 2 letalski karti za Indonezijo!«
» Ha?« vprašam sestro Aleksandro.
» V nagradni igri Adrie Airways sem dobila dve brezplačni letalski karti za let do Jakarte!»

 Bil je mesec maj in takrat prav zares še nihče ni verjel, da se bo potovanje zares zgodilo. Sama doslej nisem potovala dlje od Evrope in Aleksandra pravzaprav le nekaj dalje od hrvaške meje. Kako se bova znašle same, se sploh bova znašle? Panika doma. Indonezija?? Na drugi konec sveta, a sta nore, nikamor ne gresta! In nobena izmed naju ravno ne briljira v tujih jezikih, daleč od tega. A 11. oktober je prišel kot bi mignil. Dva dni pred odhodom printam z interneta še najbolj zanimive potopise, ki bi prišli v poštev za naju; brala jih bom na letalu, prej ni bilo časa in še preden mi je bilo jasno, na istanbulskem letališču čakajoč na let proti Jakarti v res obojestranski polomljeni angleščini že veselo klepetava z Indonezijci ( morava pa izgledati res zanimivo, si mislim). In kako prikladno, saj res potrebujeva več informacij. Mahal – predrago, Berapa – koliko stane, Terima kasih – hvala, Iya – da, Tidak – ne…in že znava par najpomembnejših indonezijskih besed.

 »Where are you going?« vpraša Raindre, fant kitajskega izgleda.
» O, we don't now yet, we will travel through your country, what do you suggest? »
» Bali, go to Bali and Gilis. » In res prav zanimivo je videti, v kakšne srečne nasmeške se raztegnejo obrazi Indonezijcev ob omembi teh dveh besed. Oh, ali je tam res tako lepo? Lucky me, si rečem še jaz...:)

ČAS POTOVANJA: 11.10.2015 do 31.10.2015

OKVIRNI PLAN POTOVANJA: JAVA, BALI IN GILI ISLANDS.

JAVA

12.10.2015

Na letališče v Jakarto prispemo nekaj pred 18. uro zvečer po lokalnem času. V Indoneziji sta dan in noč približno enako dolga. Ob tej uri je zunaj že temno, a zato je tudi svetlo že zjutraj ob 6. Še preden najdeva taksi, ki bi naju odpeljal do prenočišča, ki sva ga rezervirale že doma, na letališču na enem izmed okenc, s katerih nama z vseh strani mahajo prodajalci, zamenjava nekaj gotovine v indonezijske rupije. Menjava je res slaba, a nekaj rupij zagotovo potrebujeva.

 Že takoj ob prihodu na letališču ugotoviva, da Aleksandrina bančna kartica na nobenem izmed avtomatov ne deluje. Zdajle se mi v grlu naredi prvi cmok. Različne preverke pred odhodom so nama  zagotavljale, da tudi maestro kartice, vsaj na določenih bankomatih, v Indoneziji delujejo. Očitno se pri Indoneziji ne gre  zanesti niti na to. :)  Bančni kartici pokaževa taksistu. » Sorry, this one here is not working, it has different chip.« »What about mine? « mu pokažem še svojo. » Yes, this one is working, but not on all ATMs.«

Ker vem, da ne bom spala mirno, dokler ne najdem prvega delujočega bankomata, taksista prosim, da nama pred prihodom do prenočišča ustavi na takšnem bankomatu. Ustavimo ovinek vstran od najinega prenočišča. Sto kamnov se mi odvali od srca, ko ugotovim, da vsaj moja bančna kartica deluje, zato dvignem še nekaj gotovine. Od Aleksandrine kolegice, ki se v tistem trenutku prav tako nahaja na Baliju, prav kmalu iz prve roke še izveva, da bo njena kartica zagotovo delovala vsaj tam.

 Ura je kakšnih 20. zvečer. Šele takrat ugotovim, da je v zraku vsaj kakšnih 30. stopinj Celzija, na ulicah vrvež, gneča, zastoji, neurejenost ter vsepovsod vonj po suhem tropskem zraku ( kot izveva kasneje na Javi namreč že leto dni ni deževalo). Okoli naju zagledam vsepovsod same kitajske obraze, z značilnimi zgradbami in detajli, ki me nekoliko spominjajo na Kitajce. Mar sva na Kitajskem, pomislim. Največje mesto Indonezije z 10 milijoni prebivalcev že ob vožnji skozi deluje  živahno in glasno. Zaradi gneče in zastojev smo se skozi mesto prebijali najmanj kakšno uro, poceni prenočišče pa sva očitno rezervirale v še revnejši kitajski četrti. A po dvodnevnem potovanju, 15-urnem letu in uspelem dvigu denarja z bankomata, komu še mar za to? :)

13.10.2015 

Budilko nastaviva na 6 zjutraj. V bližini poiščeva trgovino, kjer nabaviva štručke in mleko za zajtrk. Spotoma se ustaviva še na bankomatu, kjer za vsak primer še enkrat dvignem čim več gotovine. Kdo ve, kdaj bom spet naletela na naslednjega delujočega? Ob 10. uri sva bile dogovorjene z Adelio, Indonezijko, s katero sem se še pred odhodom dogovorila, da nama prvi dan razkaže mesto. Stojiva pred najinim blokom in čakava, a Adelie od nikoder. Wifi povezave so slabe, zato se po eni uri čakanja odločiva, da grevo Jakarto raziskovati na lastno pest.

 Stopiva okoli vogala in se obrneva v smeri, za katero glede na zemljevid na telefonu domnevam, da vodi proti centru, a kmalu ugotoviva, da bova do tja morale najeti prevoz, saj center očitno ni tako zelo blizu. Ustaviva se pred eno izmed bank, pred katero stoji vrsta skuterjev. Stopiva v banko. Center, kje je center mesta? Jakarta je tako ogromna, da se v njej očitno sploh nikomur ne sanja, kaj bi naj bil center. :) Prijazni bančni uslužbenci nama naprej svetujejo taksi. Ob omembi skuterja sva deležni hudomušnih nasmeškov domačinov. Dve tujki s skuterjem skozi Jakarto?? Skuter je v Jakarti pa tudi na Baliju zaradi gneče in dobre mobilnosti najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Že ob bežnem pogledu na ulice ti postane jasno, da brez njega tukaj skorajda ne gre, vozijo pa ga tudi ženske, zakaj torej ne bi z njim šle  še medve? :)

 Pred nama je prvo barantanje za ceno. Iz sosednje stavbe stopi še en tip, na rame pobaševa vsaka svoj nahrbtnik in s šoferjema že drvimo skozi mesto. Prav nič čudnega tudi ne bi bilo, če bi se na en skuter pobasali kar vsi trije, v Indoneziji na njih namreč prevažajo vse živo, a očitno so se odločili, da naju peljejo vsako s svojim. Sledila je super fantastična in nepozabna adrenalinska vožnja po jakartskih večpasovnicah. Malo po levi, malo po desni, kjer je pač več prostora, neprestano hupanje, v Indoneziji sicer drugače kakor pri nas vozijo po levi, a kakorkoli že,  videti je, da Indonezijci vožnjo odlično obvladajo in na koncu se vse vedno dobro izide.

 
 Odložijo naju pred Central Park Mall, enem izmed jakartinih šoping centrov, kjer Aleksandra še enkrat poskusi srečo z bankomatom. »A si res ziher, da ti kartice ne bo požrlo, veš kaj delaš?« »Ja, ja, ziher sem, na vsakem bankomatu lahko poskusim dvignit vsaj trikrat!» Ok, ok , očitno že ve. :) Po 4. neuspelem poskusu na 4. bankomatu  Aleksandrino kartico iz neznanega razloga nenadoma požre.

 Obstale sva torej v Jakarti, pred nama so bili še celi trije tedni Indonezije, z denarjem zgolj na mojem računu, za katerega v tistem trenutku nisem vedela ali bo ga sploh dovolj za obe pa še moja kartica očitno ni delovala povsod. PIN številka je bila zagotovo prava, kaj zaboga se je torej zgodilo?? Ob misli, da bi še nekaj časa morala ostati v hrupni, vroči in s prometom povsem zabasani Jakarti, mi postane slabo. Po dobrem premisleku zanesenjaško ugotovim, da bova že nekako, gotovine bi za enkrat moralo biti dovolj še za celi teden, pa tudi na moji kartici je še nekaj denarja, načeloma dovolj za obe, zato Aleksandrino kartico prekličeva.

 Tako obsediva pred enim izmed izhodov šoping centra, mimo katerega neprestano vozijo avtomobili. Vsake toliko pred nama ustavi taksi. Mahal, odgovarjam nejevoljno. Po slabi izkušnji s kartico, mi res ni več bilo do zasoljenih cen, ki jih nabijajo seveda samo turistom. A informacije in mobilnost v Indoneziji niso problem. Prav za vsakim vogalom te radoveden ustavi nekdo, ki ti je pripravljen pomagati ali pa vsaj nekaj prodati. In ni bilo dolgo, ko se pred nama pojavi taksist, ki nama ponudi prevoz naprej. S prve prepolovim ceno. Taksist sicer ne deluje navdušeno, a videti je, da se je kljub taksimetru očitno pripravljen celo pogajati. Tako že drugi dan Indonezije ugotovim, da v barantanju sploh nisem tako slaba, kot sem mislila. :)

 Naslednja točka? Monas, katerega ogled so nama že pred tem predlagali domačini. V Lonely planetu preberem, da gre za 132 metrov visok nacionalni spomenik, v katerem se nahaja nacionalni zgodovinski muzej. Zemljevidi kažejo, da se nahaja nekako prav v samem centru mesta. Znajdemo se na velikanskem trgu, taksist naju odloži pred tržnico, na kateri vrvi množica ljudi. Po obhodu skozi tržnico in park  iščeva Monas. V daljavi zagledava velikansko zgradbo. Pogled nanjo obeta. Ob prihodu se nama približa tujec in se z nama zaplete v pogovor. Izveva, da prihaja iz Arabskih emiratov. Očitno se nahajamo na napačni strani, zato se z Arabcem napotiva na drugo stran. Obstojimo pred vhodom.

 Še preden nama postane jasno, kaj se sploh dogaja, ugotoviva, da je Arabec prav za vse nas tri namesto vstopnine zastavil kar svoja sončna očala, saj bojda pri sebi nima denarja, prijatelji pa ga čakajo znotraj in kot je videti, je pri zastavitvi očitno uspešen. :)

 Monas ima v pritličju muzej, na vrhu pa se nahaja razgledna točka s pogledom na mesto daleč naokoli, a kot nam pove eden izmed zaposlenih, je vrsta za ozek prehod navzgor dolga vsaj dve uri. Opazim, da Arabec in njegovi prijatelji z domačinom ponovno nekaj barantajo in še preden se zaveva, naenkrat že hodiva z njimi kar mimo vrste vseh čakajočih. Znajdemo se na drugem nivoju ploščade spomenika, a pogled na mesto že od tukaj sploh ni slab. Dalje bojda ne gre. Arabci naju povprašajo ali bi želele z njimi do bližnjih okoliških hribov, a v tej točki se odločiva, da pot naprej raje nadaljujeva same.

Popoldan sva bile dogovorjene z Raindrejem, Indonezijcem z letališča. Tako z Monasa prepešačiva do glavne železniške postaje Gambir v bližini, kjer bi se naj dobili.

 Med hojo po postaji se v pogovor z nama zaplete zelo zgovorna Indonezijka s prijateljico. Ime ji je Rfst. Izveva, da ima hčerko in očitno kar bogatega moža, ki ima sorodnike celo v Evropi, saj pravi, da sama ne dela nikjer. Ker mi Raindre med čakanjem nenadoma sporoči, da ga ne bo, se z Rfst in njeno prijateljico odpraviva do taksijev pred vhodom. Vožnjo nama časti kar Rfst.

 Odpeljemo se do železniške postaje Senen. Rfst se res zelo trudi, da bi nama priskrbela karte do Yogyakarte naslednji dan, a gneča na postaji je res ogromna, najcenejša vožnja pa že zdavnaj razprodana. Tako se odločiva, da nakup vozovnice do Yogyakarte prepustiva naslednjemu dnevu pa pač bo, kar bo.

 Kam sedaj? A ima Jakarta kakšno plažo? Ima. Barantanje ponovno ni najina težava, saj se Rfst z enim izmed voznikov dogovori za najin prevoz in v trikolesniku komajda kaj večjega prostora kot meter krat meter že drviva proti plaži Ancol. Plaža ima vstopni režim, vstop na obalo se plača.

 Obhodiva precejšen kos obale, ki niti malo ne deluje vabljiva za kopanje, v bistvu je celotna obala polna bark in ribičev, ki nama ob sprehajanju vseskozi ponujajo vožnjo na bližnje otoke oz. njihove plaže. Po celodnevnem vrvežu v centru, je sprehajanje po odprti in dosti bolj umirjeni obali prav prijalo. Ustaviva se na eni izmed osamljenih peščenih plaž in skoraj do mraka posediva na skalah.

 Med potjo nazaj naju že najmanj tretjič v tem dnevu ustavijo domačini, ki se skorajda prav na vsakem koraku želijo slikati z nama. Prav neverjetno je, kako sva povsod, kjer hodiva, deležni radovednih pogledov domačinov. Videti je, da sva tukaj iz nama neznanega razloga očitno prava atrakcija. :)

 Odpraviva se z obale iskati najcenejši prevoz do najinega prenočišča. Občutek mi pravi, da bova cenejši taksi dobile izven plaže, zato se usmeriva v smeri proti centru. Zemljevid na telefonu mi kaže, da sva od prenočišča oddaljene kakšnih 11 km.

 Hodiva kar nekaj časa, cesta postaja vedno bolj nora, hupanje vedno bolj glasno, tema vedno bolj trda, razen avtomobilov in večpasovnic okoli naju naenkrat nikjer več ne srečava žive duše.   Znajdeva se v nekakšnem neosvetljenem parku sredi avtoceste, brez pločnikov. Hodiva ob robu avtoceste, pojma nimam, kako sva jo uspele prečkati, ko začneva razmišljati, da bi bilo vendarle bolje, da se vrneva nazaj proti plaži in tam raje poiščeva taksi, saj pred nama naenkrat ni bilo videti več ničesar drugega kot zgolj - avtoceste.

 Postaviva se na mirnejšo lokacijo in prav kmalu nama ustavi prijazen taksist. Barantanje počasi postaja že pravi » must do« :)

14.10.2015

 Prva jutranja misija: predvsem skozi totalno urejeno neurejeni kaos po jakartskih ulicah pravočasno prispeti do glavne železniške postaje Gambir, od koder se z dnevnim vlakom nameravava odpeljati do kakšnih 400 km oddaljene Yogyakarte.

 Sicer sem že prejšnji dan nekoliko brskala po Lonely planetu, da bi našla kakšno koristno informacijo, kako čim ceneje in najhitreje prispeti tja, a izkušnje sledečega dneva so me naučile, da je včasih najboljše pozabiti na vsa zapisana pravila in slediti svojemu nosu, ulici, predvsem pa ljudem.

Še danes ne vem, kako nama je uspelo, pred hostlom zaustaviva prvi bemo, mali modri kombi s potniki, ki te sicer odloži, kjer želiš ( bemoti so tako majhni in zabasani do zadnjega prostora, da sva v njih še medve komaj sedele, sicer so pa, še posebej če malo pobarantaš, garantirano najcenejše prevozno sredstvo ). Najin sicer ni vozil do Gambirja, a v njem je sedela mlada Indonezijka, ki nama pove, da naj izstopiva kar z njo in ji slediva na tramvaj oz. vlak ( in ja, če takšnih potovanj nisi vešč, se zna še posebej takrat, ko se mudi, zaplesti tudi na avtomatih, kjer kupiš karte, a k sreči se vedno najde nekdo, ki pomaga. :) Prav tako se ne spomnim več na kateri postaji sva izstopile, a kar naenkrat se je zraven naju znašel Indonezijec, ki naju je s skuterjem odpeljal do postaje.

 Ob vsej sreči in pravočasnosti pa se je izkazalo, da do Yogyakarte niso več na voljo niti karte prvega razreda ( kar se kart tiče, moraš imeti res kar srečo, saj so vsaj najcenejši vlaki po navadi razprodani že prejšnji dan). Naslednji možni prevoz je šele ob 16, pa še to samo najvišji razred. Kolona za nama je res tipično ogromna, a po vztrajanju in očitno dovolj dobrem pogledu stiske, nama gospodična za okencem pove, da bo vseeno poskušala še enkrat preveriti in tako se kar naenkrat pojavita še dve prosti karti, sicer z druge postaje, a že ob 13 in kar nekaj cenejši. Ker imava na voljo še kar nekaj časa, si na postaji privoščiva vsaka svojo Starbuck's kavo, ki je tam res poceni in se odločiva, da bova do naslednjega vlaka počakale kar tam.

 Tri ure kasneje z vlaka opazujem javansko pokrajino vse do teme in tik pred sončnim zahodom prvič v življenju vsa presenečena nenadoma pred nosom zagledam tri bizone, ki se pasejo tik ob vlaku.

 V Yogyakarto prispeva kakšnih 22.30 zvečer, a tokrat me prav nič ne skrbi, saj naju na postaji pričaka Hapsari oz. Riri, simpatična prijateljica Adelie. Riri nama pomaga poiskati poceni prenočišče in naju  podrobno oskrbi z nadaljnjimi informacijami. Ugotoviva, da zadeva naprej še zdaleč ne bo tako lahka, kot sem si zamišljala, cena za vstop v templja Prambanan in Borobudor je nenormalna celo za evropske razmere, ca. 35 EUR za oba, poleg tega je z Yogakarte do Prambanana kakšnih 17 km, do Borobudorja pa celo 45 km, kar pomeni, da bi ponovno morali uporabiti res vse svoje sposobnosti, da bi v lastni režiji v enem dnevu, kolikor sem jih splanirala za Yogyjakarto, videle obe svetovni znamenitosti. V svoji glavi se že poslovim od enega izmed templjev in ob 2. zjutraj končno zaspiva.

15.10.2015

 Ne želiva izgubljati časa, zato se že zgodaj zjutraj odpraviva iz najine sobe. Tokrat se nama niti malo ne sanja, kako bova naprej. Še preden stopiva nekaj metrov dalje do križišča glavne ulice, naju ob izhodu  ustavita dva tipa. » Do you wanna a cheap ride to Borobudor and Prambanan? « Par metrov naprej je bila agencija. Tako za smešno nizko ceno, ki bi jo sicer plačale tudi za organizacijo v lastni režiji, zakupiva taksi prevoz za cel dan s šoferjem na obe destinaciji. 

Lastnik agencije nama za naslednji dan ponudi še celodnevni avtobusni prevoz do kakšnih 300 km oddaljenega vulkana Bromo, skupaj s prenočiščem, zajtrkom, džipom, nadaljnjim prevozom in trajektom do Balija. Počasi se čisto zares začnem spraševati ali nekdo tam zgoraj bere moje misli. Vulkan Bromo je bil namreč najina naslednja destinacija, pravzaprav sem se že prejšnji večer spraševala, kako iz Yogakarte priti najlažje do njega, saj povezave iz Yogajakarte do tja sploh niso enostavne. Zdelo se je, da je edina rešitev prevoz do precej industrijskega mesta Surabaye višje na severu, kar me res ni mikalo in od tam pač dalje do Bromota, kar pomeni, da bi tako za vzpon in ogled vulkana potrebovale zagotovo več dni, kar pa nama res ni dišalo, saj je bil najin cilj čim hitreje z Jave prispeti na Bali.

 Zajtrkujeva kar na ulici. Za 1 EUR dobiva super obrok z rižem in skodelico kave in nato pred agencijo počakava na prevoz. Večina  prevoznih sredstev je tako starih in zdelanih, da se ob vožnji vsakokrat znova vprašaš, ali bodo uspeli priti na cilj, a tokrat po nas pride čisto novi kombi s klimo.

 Šofer nas odpelje najprej do Prambanana, hindujskega kompleksa, ki je včasih bojda štel več kot 200 templjev. Kar nekaj je v potresu leta 2006 bilo porušenih, a prizor, ki ga nekaj kasneje zagledava še v živo, je res videti kot iz slik. Templji so piramidne oblike, nekateri so prav gromozanski, po strmih vstopnicah se povzpneš navzgor in v vsakem se na sredi običajno nahaja velik kip hindujskih bogov oz. boginj.

 Američanka s katero smo se pripeljali skupaj, naju ob plačilu vstopnice opozori, da je cena ob ogledu obeh templjev, kar nekaj nižja. In res za oba templja plačava zgolj 25 EUR.

Po ogledu sledi vožnja še do Borobudorja, največjega budističnega templja na svetu, eno izmed 7 čudes sveta, ki s svojo postavitvijo in več kot 2000 reliefi simbolično predstavlja življenje Bude ter s tem kozmos oz. nirvano. Osemnadstropna zgradba zgrajena iz velikih kamnitih blokov spominja na piramido, gradili pa so jo bojda kar 75 let. Tudi tukaj naju ( podobno kot v Prambananu) ob vhodu oblečejo v modre rute, s katerimi zakrijeva kratke hlače.

V obeh templjih naju na vsakem koraku ustavljajo Indonezijci, ki se želijo slikati z nama, z nama posneti videe in intervjuje,….In ko te vsakih par metrov obkoli kakšnih 40 indonezijskih šolarjev, zadeva postane prav nadležna. Počasi čisto zares začenjava razumeti, kako se počutijo zvezde svetovnega formata. :) Iz gneče pobegneva s templja ter se odpraviva še na obhod skozi park tega res ogromnega kompleksa, kjer je turistov in domačinov neprimerno manj. Skozi celoten sprehod naju po zvočnikih vseskozi spremlja zvok nekakšnih zenovskih kraguljčkov. Slišati je prav indonezijsko dobro.

 Ob cesti zagledava večjo stavbo. In ker jaz rada s potk zavijem še tja, kamor sicer ne zavijajo tudi drugi, pomoliva nos skozi zaprto ograjo in povsem navdušeni zagledava dva slona, ki sva ju tako blizu in takole v naravni velikosti videli prvič v življenju. Res so ogromni! Paznik nama dovoli prehod skozi ograjo in nama ponudi celo jahanje, a cena je res vrtoglavo zasoljena, zato jahanje raje kar zavrneva.

 Zvečer sva z Riri dogovorjene, da naju pelje v tipično indonezijsko restavracijo. Spodaj pred vhodom nas posedijo na klopeh pred večji zaslon, kjer počakamo, da se sprosti kakšno mesto, saj je restavracija povsem polna.

 Nekaj kasneje posedemo okoli mize kar na tla. Več kot 80% Indonezijcev je muslimanov, tudi Riri, zato sedenje tudi na tleh tam ni nič posebnega. Riri je muslimanka, ki sicer še ne nosi rute, ker se zaveda, da zanjo zaenkrat še ni dovolj zrela, saj se rada zabava, a enkrat, ko bo čas, pravi jo bo nosila z velikim ponosom.

 Naročimo cat rise, originalno jed iz Yogyakarte, riž s pekočimi malimi ribicami ( cat rise zato, ker je porcija riža tako mala, da bi jo lahko pojedle tudi mačke, čeprav meni sploh ne izgleda tako malo), za dodatek naročimo še dewet, nekakšno ocvrto zadevo in sladko, izjemno osvežilno pijačo s svežim tropskim sadjem po imenu es buah ( na tem okusu bi z Aleksandro lahko umrle), potem še nekakšno izjemno sladko pijačo s kokosom, za sladico pa še sladico podobno palačinkam s sladoledom.

 Za celotno večerjo plačam 75.000 rupij, kar je pičlih 6 EUR in v tej točki lahko povem, da sem tisto noč doživela eno izmed najboljših večerij svojega življenja do zdaj.

 Riri nama po večerji želi pokazati še bazar, a je ob tej uri žal že zaprt, zato naju do odpelje do Kratona, »mesta v mestu«, kjer se nahaja palača sultana Yogyakarte ( Yogyakarta je edino mesto v celotni Indoneziji, ki še ima sultana, Indonezija je sicer po ureditvi republika). Z avta si ogledamo še stadion, nekakšen odprt park sredi mesta, na prizorišču katerega se sicer odvijajo raznorazna praznovanja.

 Riri naju odpelje do najinega prenočišča in počasi se poslovimo, saj naju zgodaj zjutraj čaka že pot proti naslednji destinaciji: vulkanu Bromo.

16.10.2015

 Pred agencijo nas vse pobašejo v kombi in prične se dolga celodnevna vožnja proti vulkanu. Pozno popoldan prispemo pod vznožje gore. Kombi nas ustavi pri lastniku ene izmed drugih agencij.

Počasi mi postaja jasno, da so Indonezijci izredni trgovci. Še danes ne razumem, kako ob takšni organiziranosti in jebivetrovskem pristopu, kot ga imajo, povprečen turist sploh kam pride, a Indonezijci si znajo turiste odlično prodajati med sabo. Kupiš karto za celoten prevoz pri prvem ponudniku, a na naslednji destinaciji te od prvega odkupi drugi, ki ti mimogrede proda še kakšno svojo malenkost. Prav vsakokrat znova, sva se spraševale, ali bova tokrat res prispele na cilj, a celotna zadeva vedno prav neverjetno funkcionira.

 Presenečeno izveva, da bo nemalo potrebno plačati še za vstop na goro ( vstopnica za goro je bila ena najdražjih najinega celotnega potovanja) in ker druge izbire v tistem trenutku nimava, Bromo pa je najin cilj, pač plačava tudi to.
 In ker sva se med potjo odločile, da si severa Balija tokrat ne ogledava, zakupiva na agenciji še kar nadaljnji prevoz do glavnega balijskega mesta Denpasar.

 Po čakanju nas poberejo z res starimi džipi, s katerimi sva za ceno vstopnice doživele še enega izmed najbolj adrenalinskih vzponov na goro. Pozno zvečer naju odložijo pred najinim prenočiščem Buri Home Stay.

 Gre za eno najcenejših prenočišč, z ledeno mrzlo vodo, kopalnico na cev in wc-jem na tleh in če nisi pripravljen ( prisežem, da temperature na gori ponoči niso bile več kot kakšnih 0 stopinj, najino prenočišče pa ni bilo ogrevano ), lahko tam konkretno zmrzuješ. Nafilava se z vitamini in tabletami, saj nam kar hitro nama postane jasno, da je pred nama očitno še ena adrenalinska noč, po kateri se ne želiva zbuditi z glavobolom in smrkavim nosom. :) Pred nama so bile kakšne štiri ure zmrzovanja in slabega spanca.

 Kljub temu je pogled na Indonezijce v debelih volnenih kapah in puhovkah, ki jih zebe pravzaprav že pri 30 stopinjah Celzija, videti prav smešen. Tudi sicer v tem času, ki predstavlja hladnejši del leta, marsikateri Indonezijec nosi dolge hlače.

 Zbudijo naju ob 4 zjutraj. Pred hišo je že čakal džip, ki nas je odpeljal proti samemu vrhu. Ob pogledu na kolono lučk vseh ostalih džipov v trdi temi pred nami, se mi je zdelo, da smo na prav posebni misiji.

Ob prihodu pod vrh še na hitro fotografiram registrsko številko džipa ( v takšni gneči si je svojega džipa praktično nemogoče zapomniti, na vrh se nas je peljalo vsaj kakšnih 50 džipov).

Slediva množici proti vrhu 2770-metrskega Gunung Pananjakana, ki je najvišji v okolici. Kakšnih 20 minut kasneje ga končno dočakamo…sončni vzhod v daljavi s pogledom na vulkan in ostale hribe daleč naokoli.

 Kakšne pol ure kasneje se z džipi spustimo še nižje do vulkana Bromo.

»20 minutes«, nam reče šofer. Pogledam Aleksandro, se tip morda šali?? :) Pred nami morje vulkanskega peska, ki se dviga in buha v obraz, za njim v daljavi gora in na koncu še ogromne stopnice, ki vodijo do vrha ognjenika. A množica se peš ali s pomočjo konjev, že vzpenja proti vulkanu. Očitno se da, zato se za množico skupaj z najinima sopotnikoma iz džipa, zakadiva še midve.

 Pot postaja vedno bolj strma, vonj po žveplu vedno bolj neznosen, a z vrha se nam končno odpre pogled na krater, s katerega še vedno buhajo plini in dim ( ognjenik je nazadnje izbruhnil leta 2010), z druge strani pa pogled na peskasto, vulkansko pokrajino in dolino, ki me ne vem zakaj, morda so krivi konji, s katerimi prevažajo turiste, spominja kar na Mongolijo.

 Umazani od vulkanskega peska, ki sem ga počasi čutila že v ustih, se odpravimo nazaj proti prenočiščem, ostalo je še nekaj časa za pakiranje in urejanje. Sledil je zajtrk ( mimogrede, eden izmed res obilnih in najboljših, s kavo, nekakšnimi testeninami, rižem in vsem ostalim v stilu ruskega bifeja). S kombijem, ki je, prisežem, obetal, da bo vsak hip razpadel na več delov, nekaj časa zatem že drvimo proti dolini, kjer na agenciji počakava na naslednji avtobus in že naju čaka celodnevna vožnja proti Baliju…Destinacija? Ja, obljubljen je bil Denpasar, glavno mesto Balija, a zaključek dneva je bil še dosti bolj nepričakovan, kot sva sploh upale nepričakovati. :)

 
BALI

Avtobus nas po sestopu s trajekta in po nadaljnji avtobusni vožnji ob zahodnem delu Balija kakšnih 22. zvečer namesto v Denpasarju, odloži v Mengwi-ju, 12 km severneje, kjer razen kombijev s šoferji, ki so nas očitno že čakali kakor krokarji na svoje meso, ob tej uri ni bilo videti ničesar drugega. Pričnemo se pritoževati, da tole že ni Denpasar, kot je bilo dogovorjeno, pred kombiji in na avtobusu postane prava zmeda, a dosežemo seveda nič, saj šofer in taksisti vztrajno trdijo, da seveda smo v Denpasarju. Nekaj turistov se obrne in nadaljuje pot naprej kar peš, saj ne želijo plačati šoferjem, ki tokrat postavijo res oderuške cene, na barantanje pa niso pripravljeni niti malo.

 Najin cilj ni Denpasar, ampak Kuta, obalno živahno mesto z veliko nočnega življenja in plažami in ker je ura že pozna, poleg tega pa se mi v tistem momentu še niti malo ne sanja, kje bova spale, se odpraviva proti taksiju, ki je peljal v Kuto.

 Dogovorimo se, da nas taksi odloži nekje v centru mesta, kjer bomo kljub pozni uri že našle neko prenočišče. Ob izstopu v Kuti pa Aleksandra nenadoma ugotovi, da v avtu nikjer ni njenega rukzaka. Tedaj se spomniva, da je na postaji okoli našega kombija opletala še ena druga turistka, ki si je v vsej zmedi očitno premislila, iz našega kombija pobasala enega izmed rukzakov, ki ga je očitno zamešala za svojega in se odpeljala naprej z drugim taksijem.

 Aleksandra skorajda doživi živčni zlom :) Obrnemo nazaj proti Denpasarju. » Papa no resposnible, Papa no quilty«, poslušava vso pot. Taksist ne želi prevzeti odgovornosti za nahrbtnik, a naju tolaži, da bomo nahrbtnik zagotovo dobili nazaj, saj se avtobus, ki nas je pripeljal, še vedno nahaja v Denpasarju. Meni je prav vseeno, vem, da svoje riti ne bom dvignila iz taksija, dokler v njem ne bo nahrbtnika in to povem tudi Papotu. :) Med potjo molim za nahrbtnik. S »Papotom« počakam v taksiju, Aleksandra pa se z drugim šoferjem odpravi proti avtobusu in se, po ni jasno kateri logiki, res vrne s svojim nahrbtnikom.

 Najin »Papa« želi za prevoz do Denpasarja nazaj seveda ekstra doplačilo, a ker ga gladko zavrneva, Papa skoraj obrne in reče, da naju bo zapeljal nazaj do Mengwija.

 Nekako se potem uspemo dogovoriti vsaj za prvotno plačilo, brez doplačila za ekstra vožnjo, Papa pa naju zapelje nazaj do Kute in nama v dosti bolj umirjeni četrti Legian, na najino željo poišče celo poceni, miren, čist in zelo lep hostel z zajtrkom in wifijem, kakšne 3 km izven centra mesta. Prvič tekom najinega potovanja v ceni dobiva končno tudi toplo vodo ( topla voda v poceni prenočiščih je prava redkost), ki po napornih dnevih res prija. Po burni prvi izkušnji Balija, ob 2 zjutraj končno tudi medve zaspiva.

17.10.2015 in 18.10.2015

 Naslednji dan poleživa malo dalje, saj sva spanca in počitka res potrebne. Čeprav Kuta ni najina sanjska destinacija, se odločiva, da bova v Kuti preživele dva dni, saj sva z namestitvijo zelo zadovoljne, intenziv celega tedna pa naju je obe zelo zdelal, saj sva včasih spale tudi manj kot tri ure na noč.

 Po zajtrku na glavni ulici v smeri proti plaži in centru naletiva na agencijo AIRASIA, kjer za smešnih 38 EUR, kupiva letalsko karto za let zadnjega dneva nazaj proti Jakarti, potem se pa ob glavni cesti odpraviva iskat primerno plažo. Ker po kakšnih dveh kilometrih hoje po žgočem soncu, nikjer ni niti enega prehoda za pešce, na 1, 2, 3, »avtocesto« prečiva kar na divje. Večino časa v Indoneziji drugače niti ne gre. :)

 Ob prihodu na obalo pa naju čaka razočaranje, povsod na kilometre vročega peska brez sence, ponekod lokali z bučno glasbo, umazano morje pa z visokimi valovi praktično neprimerno za kakšno daljše kopanje ali potapljanje. Kuta velja za največje in najbolj turistično letovišče, ki je znano zlasti po zabavah in balijskem letališču, kamor slej ko prej pride večina turistov. Kljub temu se po nekaj kilometrih hoje ob obali, kjer naletiva še na poroko, na najin peščeni košček zasidrava še midve in tam prebijeva preostanek dneva.

Naslednji dan nekoliko raziščeva še mesto in trgovinice ob morju, ki ji je v Kuti res nešteto. Aleksandra sredi razbeljene ceste nenadoma ostane brez japonke, pri čemer raztrgano japonko poskušava zakrpati z nekaj obliži, ki ji imam vedno zraven, a hoja po cesti naprej kljub temu postane praktično misija nemogoče. Obliž ni dolgo zdržal, kot zakleto pa seveda ravno takrat prav nikjer ni bilo nobene trgovine, kaj šele da bi našle kje nove japonke. K sreči nama je z obližem nekako uspelo prikoračiti do manjše špecerije, kjer mi že na vhodu povejo, da japonk nimajo, a ko malo pobrskam po trgovini, glej ga zlomka, kljub temu najdem poceni penaste japonke! :)

 Dan zaključiva z večkilometrsko hojo nazaj proti hostlu.

19.10.2015

 Po zajtrku se po odhodu iz hostla peš odpraviva do postajališča nekaj km naprej ob cesti, kjer bi naj dočakale avtobus do Batubulana, od koder bi naj bojda dobile nadaljnji prevoz do Ubuda.

 Znajdemo se v manjšem kraju s postajališčem in tremi polomljenimi mini busi, najbrž še iz časov pred osamosvojitvijo Indonezije. :) Z dvema Američankama barantamo za prevoz do Ubuda, a šofer nam, ko zagleda dve Američanki, za nekajkilometrsko vožnjo s svojo staro kanto čisto smrtno resno po glavi skuša zaračunati kar 10 ameriških dolarjev! :) Kljub temu, da se mu ob tem vse štiri čisto zares smejimo ( 40 dolarjev marsikomu v Indoneziji predstavlja skoraj polovico plače! ), pa šofer s ceno ne popusti, niti takrat, ko se odločimo, da do Ubuda gremo raje peš, kot da toliko plačamo. Nekaj časa kasneje nam nekako vendarle uspe dobiti prevoz zgolj za kakšen euro in pol.

 Še preden ob prihodu v Ubud sredi ulice sestopimo z minibusa, do naju pristopi Indonezijec…« Do you wanna a nice cheap room with a breakfast?« Vprašava še presenečeni Američanki ali morda želita z nama.

 Nekaj sekund zatem že hodimo po ozkih uličicah Ubuda, skupaj z Američankama, ki presenečeno opazujeta in se ves čas nezaupljivo sprašujeta, kam neki nas možakar pelje, a občutek mi pravi, naj kar slediva.

 Njegovo ime je Ketut. Izbirava lahko med dvema prostornima bungalovoma s tremi posteljami in kopalnico, odločiva se za tisto, ki ima teraso pred vhodom obrnjeno proti zelenemu polju in bujnemu rastju na sredi. Očitno se nahajamo nekje v centru, a vendarle na obrobju mesta. Ob bungalovu stoji majhno svetišče, na katerem Ketut in njegova žena vsak dan prižigata dišeče palčke v dar hindujskim bogovom ( na Baliju za razliko od muslimanske Jave prevladuje balinezijski hinduizem ), tudi sicer je Ubud ( praktično pa kar celotni Bali ), kraj številnih bogov, templjev, oltarčkov, slovesnosti, gozdov, rek, slapov in riževih polj na obrobju mesta, na ulicah pa vsake toliko lahko skoraj pohodiš lesene košarice s kadili in cvetjem, ki jih domačini prižigajo vsak dan. Kot sva opazile kasneje pa ima praktično skoraj vsaka hiša v notranjosti  svoje spa bazenčke in fontane.

 Ubud je tako kot celotni bali s svojevrstno kulturo, umetnostjo in verovanji, mestece tisočerih dišav, zelenja, vrtov, masaž, bungalovov, zvoka kraguljčkov, barv, restavracij in gostilnic, v katerega se zaljubiš že kmalu po prihodu. Brez dvoma, po tedenskem raziskovanju Indonezije, je Ubud končno prvo mesto, ki naju totalno očara. Že po prvem sprehodu po ulici navzdol, se odločiva, da bova namesto prvotno načrtovanih dveh, tukaj preživele tri dni. 

Časa je bilo še več kot dovolj za ogled Monkey foresta, parka opic, po katerih je Ubud poleg riževih polj tudi najboj znan. Stopiva na ulico in se odpraviva proti jugu v smeri gozda. Glavnino Ubuda predstavljata dve glavni cesti, ki se združujeta in krožno povezujeta Monkey forest in severni del mesta, kjer se nahaja palača. Skoraj celotno mesto sicer prehodiš praktično v kakšni uri.

 V gozdu se nahaja okoli 600 opic, ki so pogrupirane v 5 večjih skupin. Bojim se za svoja očala in tiščim svojo torbico tesno k sebi. Opice se čisto nič ne bojijo človeka in bojda se kar pogosto dogaja, da kakšen turist kaj hitro ostane brez kakšnega svojega dodatka. Ob poslušanju takih zgodb, si prav z lahkoto predstavljam, kako med hojo z enega izmed dreves nenadoma kakšna naskoči tudi mene. A kmalu se izkaže, da opice vendarle niso tako divje, izgledajo prav simpatično in prav rade se pustijo hraniti. Pri sprehodu skozi gozd tudi tukaj naletiš kar na nekaj templjev in celo na pokopališče.

 Ob poti proti najinemu bungalovu si v eni izmed prijetnih gostilnic privoščiva Nasi Goreng, še eno tipično indonezijsko jed z rižem in zelenjavo, ki jo po navadi skoraj obvezno servirajo še z rakovim čipsem ( tukaj ga sicer zraven nisem dobila). V vsaki gostilni ga pripravijo nekoliko drugače. Zraven sva naročile še nekakšen topli puding, sladico z mangom in riževo moko ter pijačo refresh blossom s pomarančami, jagodami in ananasom.

Indonezija je pravi raj vsega možnega tropskega sadja, tudi takšnega, ki sem ga videla prvič v življenju. In če je kaj v Indoneziji res toop, je to hrana!

20.10.2015

 Najin gostitelj Ketut oz. njegova žena nama za zajtrk pripravita obilno skledo tropskega sadja, zraven pa odlične palačinke z ananasom ter skodelico kave, tako, da nama za hrano nekaj časa res ni bilo potrebno skrbeti. Opremiva se s plastenkami vode in se po navodilih domačinov, ki naju spotoma navigirajo, nekje v bližini palače odpraviva v smeri severa oz. severovzhodnega dela mesta na obrobje iskati riževa polja.

 Taksisti so prav nejevoljni, ko želiva polja poiskati kar peš. In res, po nekaj časa hoje navzgor se nama odpre prekrasen razgled na riževe terase,  hiške in vile skozi njih, palme skozi katere prijetno pihlja vetrc ter številne poti, ki vodijo po polju in ob poljih, skozi katera so napeljani namakalni sistemi.

 Ob poti izveva, da se bojda najlepše riževe terase nahajajo v Tegallalangu. Ustaviva Američanko na kolesu, s katero ugotavljamo, da se do tja nahaja še vsaj kakšnih 8 kilometrov hoje. Domačini, ki jih srečujeva ob poti naju opozarjajo, da se do tja ne da peš. :) Za nama je že nekaj kilometrov, kljub temu pot nadaljujeva naprej. Razgledi in potke so res prelepe, da bi se do tja odpravile  kakorkoli drugače, sploh pa ne po kakšni glavni cesti s taksijem. Kljub temu v začetku tudi medve nisva prepričane, da nama bo uspelo, a navigacija na telefonu in domačini na poti znajo biti res uporabni. :)

 Pred nama se odpirajo res čudoviti pogledi na terase, pot naju vodi mimo potočkov, tropskih gozdičkov, ponekod celo pravih vil z bazeni in terasami kot iz filmov, mimo hišk, pred katerimi se nahajajo umetnine vseh sort, od umetniških slik, lesenih izdelkov, spominkov ( v okolici mesta domuje veliko umetnikov ), nadalje mimo vasic, v katerih se vsake toliko ustaviva in kupiva vodo.

 Zavijeva s poti po eni izmed manjših potk čez polje in po nekaj metrih za hribom zagledava domačine, ki spravljajo kokos. Domačinka odpre kokos in nama ponudi sveže kokosovo meso. Angleščina tukaj ni prav noben problem, sporazumevamo se z nasmeški in pantomimo. V zahvalo jim ponudiva nekaj drobiža. Prav neverjetno kakšne zagorele in brezzobe nasmeške dobiva v zameno.

 V eni izmed večjih vasic posediva nekoliko dlje časa in si v vaški gostilni ob poti privoščiva še es buah, osvežilni sladko sadni koktajl, od katerega sva v Yogajakarti postali pravi odvisnici, a žal ugotoviva, da očitno vsepovsod ni tako zelo dober, kot je bil v Yogyakarti.

 Navigacija na telefonu kaže, da najin cilj očitno sploh ni več tako zelo daleč. Kmalu res naletiva na Tegallalang. Mestece je pravzaprav malo večja vas s številnimi umetnostnimi trgovinicami ( kjer prodajajo ogromno kipcev, oblačil, lesenih rezbarij), ki naprej proti severu vodi do znamenitih riževih polj.

Žal Tegallalang precej smrdi po turizmu. Še pred vstopom na polja, naju na cesti kar naenkrat ustavijo domačini in od naju pokasirajo vstopnino. A kje so riževa polja? Očitno se morava do njih odpraviti po cesti še nekoliko naprej in ker tipično za Indonezijce nikjer ne najdeva nobene označbe, se napotiva kar skozi ena izmed vrat na desni, kjer začuda prav nihče ne preverja kart.

 Pred nama se z višine odpre eden najlepših pogledov tistega dneva. Riževe terase Tegallanga, kljub množici turistov, ki se vsakodnevno sprehajajo po njih, izgledajo res sanjsko.

 Sledi novo turistično presenečenje. Kmalu po vstopu na polje naletiva na leseno hišico, kjer dve domačinki pobirata »prostovoljne« prispevke za polje, od drugem izhodu pa še na hiško, kjer pobirajo prispevke še za most. Takšne hiške so tam kar tri. Že v prvi hiški naletiva na domačinko, ki naju brez prostovoljnega prispevka sploh ne želi spustiti mimo. Ko jo še enkrat vprašam ali je prispevek res prostovoljen, mi pritrdi in ko ji odločena, da se ne bom pustila izsiljevati in ustrahovati, pojasnim, da ga potemtakem ne bom plačala, saj sem plačala že vstopnino, me prav jezno prebode z očmi in svoji prijateljici zraven, zgrožena pove, da kaj takega še v življenju ni doživela. :)

 Očitno je namreč, da se prispevki pobirajo zelo selekcijsko, odvisno pač od sreče, saj se kasneje ob prehodu mimo druge hiške skupaj z večjo skupino ljudi, z lahkoto izmuzneva mimo. Kasneje od ene izmed turistk na poti tudi izveva, da sama niti ni plačala vstopnine. Prav zato včasih malo pazljivosti  ni odveč, saj te Indonezijci, če se jim pustiš, lahko kar hitro oberejo. :)

 Morda se sliši smešno, vstopnina za polje se giblje morda v višini kakšnega pol evra, a že prvi dan življenja v Indoneziji, ti barantanje preide v kri prav za vsako stvar, pa čeprav je barantanje zadnja stvar na svetu, ki jo obvladaš, še posebej, ko veš, da cena, ki ti jo sprva postavijo zagotovo ni realna, Indonezijci pa barantanje od tebe pravzaprav celo pričakujejo. Barantati nama je uspelo celo pri taksistih znamke Bluebird s taksimetri. Morda je nekaj doprinesel tudi pogled na dve mladi turistki, a kakorkoli že, dejstvo je, da sva na taki način prihranile kar nekaj.

 Tisti dan sva prehodile vsaj kakšnih 13 kilometrov. Ni bilo mogoče, da bi do Ubuda pešačile še nazaj.

 Že nekoliko obupane se usedeva pred špecerijo kakšen kilometer naprej iz Tegallalanga, saj nikjer ne najdeva poceni taksija, ko nasproti naju zagledava skuterje. S prve razpolovim ceno, moška sta se očitno pripravljena pogajati. Že 5 minut kasneje se kar vsi trije spravimo na skuter in navdihujoča vožnja skozi notranjost med riževimi polji in palmami se prične. 

 Med potjo izveva, da kar nekaj nepremičnin na Baliju kupujejo tujci. Hm, da bi na Baliju kupile hišo? :) Jaz sem za! :) Bojda se prodajajo že za 20.000 EUR, a če so cene tudi za tujce tako nizke, kot za domačine, tega ne izveva.
 Žal sva že zdavnaj zamudile slovesnost, ki je v Ubudu ob 15. uri potekala ravno tisti dan, a kdo bi razglede in pot  tistega dneva skozi riževa polja  sploh zamenjal za to? :)

21.10.2015

 » A da bi?«, vprašam Aleksandro. Najele skuter namreč. :) Cilj? Obale južnega Balija. Morda raje nekje na južnem koncu mesta, da se za začetek, dokler ne osvojiva skuterja, vsaj malo izogneva gneči v centru. A najcenejši najem ponuja ravno najin Ketut, hm, da bi tvegale? :)

 Že kar kmalu po obilnem zajtrku s sadjem in palačinkami sledi kratek šnelkurs iz skuterologije. »Do you know how to drive?«, še nazadnje vpraša Ketut. Sama sem nazadnje vozila skuter kakšnih 13 let nazaj, zgolj enkrat v življenju pa še takrat sem se z njim skoraj ubila. Kaj šele, da bi z njim poskusno peljala skozi Ubudske ulice. »Ja, ja, of course«, prepričano odvrne Aleksandra in 1, 2, 3, kakšnih 500 metrov naprej, ko zapeljeva na glavno ulico, skoraj podreva turistki na pločniku.

 Očitno so najini prvi kilometri še za indonezijske razmere videti res pijani, vožnja po levi strani pa res divja, saj nama kmalu po cesti na drugem skuterju sledi domačin, ki naju kar med vožnjo vpraša ali potrebujeva pomoč. Nekoliko skeptični, a vendarle radovedni, ustaviva, saj naju zanima, kaj bo moški ponudil. » I quide you through streets to the roads with less traffic, so your mama will be happy you come home safely«, pove v svoji polomljeni angleščini. Hm, kolikokrat v tem tednu, odkar sem tukaj, se moram zahvaliti nekomu tam zgoraj? :)

 Cesta kmalu postane prijetno prazna, vozimo med drevesi in skozi vasice, po nekaj kilometrih tudi Aleksandra solidno osvoji manevriranje skuterja. Ustavimo se v bližini slapa, nekaj kilometrov južneje od mesta, kjer ponovno pobirajo vstopnino, zato se  odločiva pot raje nadaljevati kar naprej proti jugu. Zahvaliva se za vodenje, od tod naprej bova zmogle same.

 Z Aleksandro zamenjava pozicije in z vožnjo dalje poskusim še jaz, Aleksandra pa naju s pomočjo navigacije na telefonu usmerja proti jugu. Kmalu se znajdeva v labirintski vasici, s katere nikakor ne znava več ven, zato vožnjo prepustim spet nazaj Aleksandri in navigacijo prevzamem ponovno jaz.

 Vožnjo nadaljujeva mimo kraja Sukawati do obalnega mesteca Ketewel. Skuter pustiva nekaj metrov pred samotno obalo, tik pred peskom. Sezujeva se in vroči umazani črni pesek me čisto zares požge po nogah, zato odbrzim proti umazanemu morju. Valovi so res bučeči, morje se tukaj divje zaletava v obalo. Razočarane ugotoviva, da kopanje tu ne bo mogoče.

 S skuterjem se odpraviva še nekoliko južneje, proti Sanurju in upava, da bo tam kaj boljše. Plačilni režim pred vstopom nakazuje, da bo plaža tukaj nekoliko bolj urejena. Domačini na parkirišču ob morju v bližini eni od kolibic s hrano in pijačo, naju opozorijo, naj skuter raje zakleneva. Prepričane, da sva ga res, se odpraviva raziskovati obalo, a razen peska in raznoraznih kioskov s hrano in podobnim obala tudi tukaj ne obeta nič kaj posebno drugega.

 Med poležavanjem se spomnim, da sva v skuterju pustile dokumente, zato odbrzim nazaj, vzamem dokumente in se malenkost poigram še s ključavnico. Nenadoma se luknjica za ključe zapre. Ugotovim, da skuter do tedaj očitno sploh ni bil zaklenjen. Poskušam odkleniti, a vedno bolj zgrožena ugotavljam, da ne gre. No, super, pomislim, zdaj je še pa ključavnica pokvarjena. :)

 Kmalu po tistem se z Aleksandro odpraviva s plaže. Obrnem se proti fantu v bližini…»Can you help us to unlock the skuter?« Jah, pač dve babi  na motorju. :)

Čez tri minute že voziva v smeri Ubuda, ko nekje na tri četrt poti ugotoviva, da bo kmalu potrebno dotočiti bencina.

 Bencin za skuterje prodajajo vsepovsod ob cestah kar v litrskih stekleničkah. Dotočiti nama ga pomaga kar prijazna stara babica, ki ga prodaja.
 In ker je tank nenadoma naenkrat nenormalno poln, vrniti pa ga nisva želele bolj polnega kot sva ga dobile, po ustaviva pri Goa Gajah ali slonovi jami, kjer si v tamkajšnji bližnji gostilni, privoščiva steklenico Bintanga, tipičnega indonezijskega piva in kokakole. Po nadaljujeva po stranskih cestah skozi riževa polja in vasice okoli Pejenga in tako v tistem dnevu prevoziva še dodatnih 15 kilometrov. Izredno prijazna domačinka s sarongi na parkirišču naju pred vožnjo dalje poduči, kako v skuter zakleneva še čelade. :)

 Vožnja po okoliških vasicah skozi riževa polja in palme v okolici Pejenga je še eno nepozabnih doživetij. Ustaviva ob cesti in se odpraviva po eni izmed potk navzdol. Naletiva na pravi skriti bunker sredi tropskega raja, vklesan v skalo, kjer v tistem trenutku očitno ni nikogar. Spodaj skozi drevesa slišiva šumenje reke in trušč otrok, ki se v reki očitno kopajo. A odpraviva se raje nazaj proti skuterju, saj naju kljub samotnosti skrbi, da vendarle komu ne pade v oči. Med vožnjo skozi vasice naletiva na gore riža, ki ga domačini sušijo kar na cesti.

 Zvečer sledi s ceste še kratek ogled palače v Ubudu, kjer je ravno tisti večer potekala predstava, pa iskanje ubudske tržnice, na kateri sva želele kupiti nekaj začimb. In ker tržnice ne najdeva, sledi še zadnji sprehod po ubudskih ulicah, počitek na najini terasi bungalova s pogledom na zvezde ter na koncu še zaslužen spanec. Bali, pogrešala te bom!

GILI ISLANDS

22.10. 2015

 Naslednje dneve sva namenile predvsem bolj počitniškemu in ležernemu raziskovanju treh majhnih otočkov na severozahodnem delu otoka Lombok, saj je bila Aleksandra po napornem gonjenju po Indoneziji že prav tečna. :) Fotografije so obljubljale prizore kot s katalogov za medene tedne, po napornih 12 dnevih potovanja pa bi malo počitnic prijalo tudi meni.

 Ketut poleg vsega ostalega nudi tudi prevoze do Gilijev in ker je cena kot sva že navajene, pri njemu nižja kot pri ostalih ponudnikih, prevoz do tja zakupiva kar pri njemu.

 Po zajtrku na pultu sredi dvorišča čakava avtobus, s Ketutovo ženo, ki o najinem zakupu prevoza in angleščini očitno nima niti malo pojma. Še dobro, da se pojavita dva turista iz sosednjega bungalova, ki nama povesta, da na mini bus počakava zunaj na ulici.

 Minuto pred odhodom tečeva v smeri glavne ulice, ne sanja se nama, kje naj bi naju pobral avtobus. Iznenada naju tik pred vstopom na glavno ulico ustavi neznani moški: » Bus to Gilis?». Kot že rečeno, prevoz na Baliju ni problem, pa naj izgleda še tako neverjeten. :)

V Padangabaju nas usmerijo na trajekt proti Lomboku. Ladjo pred odhodom iz pristanišča neverjetno hitro okupirajo brezštevilni prodajalci hrane in vsega ostalega ( ki se tik pred odhodom s trajekta tudi izjemno hitro poberejo), a znajo biti tudi zelo zanimivi.

 Kot turist nedvomno opaziš izjemno pozorne oči, ki te opazujejo na vsakem koraku. In bog ne daj, da v tistem momentu pogled vrneš nazaj! Že nekaj sekund kasneje se na sedežu zraven mojega nenadoma pojavi Indonezijka, ki v svojih košarah natovarja zraven vse živo. » I love you«, zaslišim, »do you wanna fruit for the trip? Long trip, no food, hungry«. Indonezijci ti bodo robo poskušali prodati na vse možne načine.

 Med vožnjo si kasneje privoščim trajektno instant indonezijsko juho, ki mi je par dni prej na vlaku odlično prijala, a se je v naslednjih dnevih izkazala za ključno napako. Poceni prevoz pomeni očitno tudi poceni in mlačno vodo na juho, ki domačine navajene takšne hrane ne moti, slovenskemu želodcu pa očitno lahko prinese nemalo problemov, a o tem malo kasneje.

 V Lembarju nas ponovno razvrstijo po različnih skupinah in nas po čakanju razvrstijo v različne kombije. Vsesplošno čakanje v Indoneziji ni prav nič posebnega, tudi zaradi tega tudi za krajše razdalje običajno potrebuješ kar cel dan.

Ker od novega šoferja ob odkupu tokrat ne dobiva pravilnih vozovnic, kot sva jih vplačale, od njega zahtevava, da tudi na novo vozovnico dopiše, da imava prevoz plačan vse do Gilijev. Ob prihodu na sever Lomboka naju namreč do otokov čaka še prevoz z ladjico. Preverjanje vstopnic sicer pogosto res zgleda hujše kot v republiki Banana, a na to se ne želiva zanašati. Kako naj sicer dokaževa, da imava ladjico že vplačano, če pa na novi karti to nikjer ne piše? Indonezijci včasih to kar težko razumejo in obratno, a po prepričevanju šofer na karto le dopiše še besedo Gili.

 Nekajurno vožnjo po zahodnem delu Lomboka izkoristiva za ogled pokrajine in pogovor s sopotniki. Cesta večino časa vozi ob morju, v daljavi se vidijo večji hribi otoka Lombok in zanimiva pokrajina, ob vijugasti cesti skozi tropske gozdove srečujemo opice in vozimo skozi precej zanemarjene kraje in manjša mesta.

 Kljub temu, da tudi Java in Bali še zdaleč nista pojem neke urejenosti pa sam Lombok deluje še dosti revnejši, povezave med kraji proti vzhodu in severu pa vedno slabše.

 Kot že običajno, po poti ustavimo na eni izmed agencij v Matamaramu. Giliji so turistično precej oblegani, zato karto za prevoz z Gilijev nazaj, ponovno kupiva kar na agenciji. Dobiva odprto karto, ki velja dalj časa, odhod v določenem časovnem obdobju pa je možen katerikoli dan, s kateregakoli otoka. Počasi začenjam razumeti, da od Indonezijcev lahko kupim skorajda karkoli si zaželim. :)

 Pot razvrščeni v dva kombija, odvisno od destinacije na katere se napotujemo, nadaljujemo proti Senggigi in Bangsalu. V Bangsalu nas ponovno odložijo v neki gostilni, kjer nam povedo, da moramo nekaj časa počakati in da imamo dovolj časa za hrano ( seveda mora nekaj zaslužiti tudi gostilničar :)  in po 40 minutah nas pred vhodom že obkolijo manjše kočije, ki nas seveda proti plačilu želijo odpeljati do pristanišča, a ko ugotovimo, da je do pristanišča zgolj kakšen kilometer, se do tja raje odpravimo kar peš.

Tam nam postane jasno, da tudi ladjice, ki vozijo na otoke, načeloma sploh nimajo nekega posebnega urnika, ampak na otoke preprosto odpeljejo takrat, ko se napolnijo, torej  smo v gostilni 40 minut čakali povsem brezveze.

Ob obali je vsepovsod polno nosačev prtljage, ki ti na vse pretege želijo pomagati. Na prvi pogled izgleda, da usluge ponujajo kar zastonj. A bog ne daj, če jim dovoliš, da ti odnesejo prtljago na ladjico in jim kasneje ne plačaš, prtljago kar pobašejo in jo odnesejo z ladje nazaj.

 Najina prva destinacija je Gili Trawangan. Še preden se nas kakšnih 40 zbaše z ladjice, direktno in zgolj v smeri proti nama kot naročeno zapikira temnejši dolgolasec: »The cheapest accomodaion on Island with the nice breakfast? Come with me.«

 Njegovo ime je Sun. Je eden izmed zaposlenih pri lastniku chill out bara, ki oddaja sobe. Bar se nahaja kakšne 3 minute od obale v notranjost in lokacija vsaj kar se čistoče tiče, res ni neki biser. Vhod v najino sobo poteka kar z dvorišča, okoli katerega je več sob, pri vhodu nasproti najine sobe pa stoji točilni pult z veliko sliko Boba Marleya v ozadju ter s hladilnikom, ki očitno ne dela, saj v njem razen enega praznega piva, ki je tam menda že nekaj let, ni ničesar drugega. Tla so prašna, ob dežju pa lužasta in blatna. Videti je, da sva se znašle v pravi gandža rezidenci. A najina soba deluje kar prijetno, na splošno pa tudi celoten prostor.

 Tudi najin prijatelj Sun deluje precej gandžovsko in kot nama pove kasneje je njegovo življenje podnevi sestavljeno iz iskanja turistov, ponoči pa se vsak večer do jutranjih ur udeležuje partijev, na katere zavzeto vabi tudi naju. Pravzaprav je cel otok Trawangan znan predvsem po nočnem življenju, marsikateri Indonezijec pa se hodi tja predvsem zakajat in žurat, med drugim tudi najina nesojena prijateljica Adelia, ki naju je po telefonu nekaj dni prej povsem brez zadržkov prijazno opozarjala, naj na otoku raje ne kadiva trave, saj tam bojda ni dobra, kot da je za naju trava nekaj povsem samoumevnega. :)

 Sun prihaja iz Balija, tam dela tudi njegov brat in ko ga povprašava, zakaj pogosteje ne obišče svoje družine, ugotoviva, da Sunova plača ne znaša kakšnih več kot 100 EUR, z njimi pa si sicer za evropske razmere poceni trajekt le stežka privošči. Angleščine se je naučil kar v pogovoru s turisti. Sanja o tem, da se bo nekoč poročil z bogato Evropejko in se izselil iz Indonezije.

 Ponočevanje nama ne diši, poleg tega pričenjam v želodcu in na prebavi čutiti prve znake slabosti juhe. Ura je že kakšnih 6 zvečer, ko v sobi nenadoma ostaneva brez elektrike. Izveva, da se v tem času na otoku to kar pogosto dogaja, saj so odvisni od napeljav z Lomboka, generatorjev pa marsikje nimajo, tako da je elektrika, podobno kot pitna voda, ki jo prav tako vozijo z Lomboka, očitno tam prava dragocenost. Sun nama zagotavlja, da se bo elektrika povrnila v roku kakšne ure.

 Tisti dan na otoku ni bilo elektrike vse do kakšnih 10 zvečer in ker sva v najini sobi, kljub svečam, ki nama jih je preskrbel Sun, videle le bore malo, se odpraviva na krajši obhod ob obali, kjer imajo ponekod vklopljene generatorje.
 Celotno mestece na vzhodni strani otok je sestavljeno iz gostilnic in restavracij, kjer na vsakem koraku ponujajo hrano, pijačo, raznorazne trgovinice, bučno glasbo, ki je v vsakem lokalu drugačna in za nekaj eurov si na številnih mestih lahko privoščiš masažo, kar na odprtem mimoidočim v ogled. Trawangan je res otok zabave.

Tisto noč mi hrana res ne diši, zato se odpraviva kakšen kilometer naprej na samo, kjer posediva ob obali, opazujeva polno luno in poslušava pljuskanje valov ob obalo. Bel pesek v kombinaciji z zvokom morja ponoči deluje čisto drugače kot podnevi.

Ob prihodu v najino sobo, se končno povrne še elektrika.

23.10.2015 - 26. 10.2015

 Prebudim se s strašno slabostjo, zato zjutraj ne zajtrkujem. Pravzaprav sem se še cele naslednje tri dni hrano izjemno težko videla, kaj šele jedla. Zadevo skušam rešiti s pomočjo linexa in vitaminskih tablet, a očitno so indonezijske bakterije za moje telo vseeno pretrd oreh. Odločiva se, da bova dan preživeli na eni izmed plaž, a na kateri?

 »All beaches are beautiful«, suvereno zatrjuje Sun. Po kakšnih 15 minutah hoje v smeri proti severu otoka, se zasidrava v polsenci enega izmed dreves, a kje so tiste čudovite plaže, katere je obljubljal Sun? Obalo sestavljajo zlasti mrtve korale, ki jih popoldanska plina povsem odkrije, hoja po njih sploh ni prijetna, kopanje pa je vse do konca koralnega grebena, kakšnih 200 metrov od obale vsaj popoldan praktično nemogoče.

 Zadržujeva se predvsem v bližini obale, saj so otočki znani po močnih tokovih. Ves čas me spremlja nenormalna driska in slabost in ker se najina soba nahaja predaleč, vsaj kakšnih dvakrat skušam najti primerno grmičevje nekoliko bolj v notranjosti.

Ne želim zapravljati časa, zato se okoli 4. ure popoldan, kljub moji hudi slabosti odpraviva okoli Trawangana, ki je sicer največji izmed vseh treh otočkov, a ga kljub temu celega lahko prehodiš v roku kakšne ure in pol. Na otoku ni avtomobilov, po otoku hodijo peš ali se prevažajo z majhnimi kočijami. Peskasta pot, po kateri je izjemno težko hoditi, se na trenutke izmenjuje z nekoliko lažje prehodljivo prašnato ali kamnito cesto.

 Wc-ju ob poti s katerega je nenormalno smrdelo po fekalijah, pogled nanj pa je bil še bolj obupen, se imam zahvaliti, da sem po več kot dnevu direktno skozi usta, končno še jaz tam pustila svojo juho. :)

 Ob obali srečujeva lesene hiške in prave sanjske bungalove, marsikateri hotel ali apartma ima bazen, a kje se sanjske plaže, ki jih ponujajo slike s katalogov? Tudi po celotnem obhodu otoka jih ne najdeva.
 Kljub temu otok pušča nepozabne spomine.

 Če kot večina turistov poskušaš posneti kakšno nepozabno pozo na pesku tik pred vstopom v morje ali zgolj filmsko poskušaš ob obali samo malo namočiti svojo rit, te že čez nekaj sekund napade kolona ličinkastih belih meduzic. Prav smešno je s sence opazovati turiste, ki se jim o tem ne sanja, tako kot se prvič tudi ni nama. :)

 In v ušesih mi še danes odzvanjajo Sunove besede « Breakfast only for you, I make pancakes with love only for you,…«

 In res… naslednje jutro ob pultu presenečeno ugotoviva, da Sun in njegov pomočnik v celem lodgingu pripravljata zajtrk samo nama. :)

27.10.2015 – 31.10.2015

 Četrto jutro se s prvo jutranjo ladjico odpraviva še na Gili Meno, ki za razliko od Trawangana obratno slovi ravno po mirnosti. Destinacijo po najinih ocenah radi izberejo predvsem kakšni pari, ki hodijo tja na počitnice.

 Tokrat prvič prenočišče iščeva kar nekaj časa. Izkaže se, da je Meno od Trawangana očitno res nekoliko dražji, a po kakšni uri iskanja naletiva na Argija, izredno vljudnega in prijaznega mladega domačina, ki namerava nekoč na otoku, kot nama je povedal kasneje, imeti tudi svojo agencijo.

 Nastani naju v najcenejši leseni hiški ki jo Aleksandra zaradi moteče umazanije najprej pridno počisti. :) Najboljši del bungalova predstavlja kopalnica zadaj. Indonezijci niso preveč natančni gradbeniki, nič zato, če po tuširanju v kopalnici ostane kar poplava, z nogami v vodi pa se usedeš še na wc, ki mimogrede, sploh nima kotlička. :)

 V ceni prenočišča zjutraj v lokalu ob obali dobiva tudi zajtrk s pogledom na morje. Wifi je za takšno nizko ceno prenočišča na otoku res težko dobiti, zato ga koristiva kar ob pijači v eni izmed gostiln naprej.

 In ko se z Aleksandro že pogovarjava, da sva tokrat ob prihodu na otok imele vseeno neko manj sreče z iskanjem prenočišča, tistega prvega večera, v križišču le nekaj metrov vstran od najinega prenočišča, naletiva na tablo z napisom: Two sister's bungalow, ki kaže direktno v smeri najine hiše in od presenečenja  skoraj počiva od smeha. :)

 Končno prvič v 15 dneh Indonezije naletiva na turkizno barvo morja ter peščeno belo morsko dno, kakšnih 5 minute hoje vstran od pristanišča pa še na pristne morske valove, v katerih se končno lahko pošteno okopava. Voda tukaj že po nekaj metrih postane prav globoka, valovi in tokovi pa tako visoki in močni, da plavanje kaj daleč vstran res ni priporočljivo. Izhod iz morja postane ob takih valovih pravi projekt, a plavanje v teh valovih je čisti užitek.

 V dveh dnevih, kolikor sva bile tam, sva v celoti obhodile tudi tale povsem peskasti otoček, na katerem prevoza praktično sploh ni, ob obalah otoka nabrale kar nekaj školjk zanimivih oblik, si mimogrede ogledale slano jezero sredi otoka ter preizkušale kulinariko otoka z jedmi  kot so Gado gado (dušena zelenjava z omako) in Olah olah ( nekakšna pikantna juha z mesom in rižem), ki nama jih je predlagal Argy, s cenami primernimi najinemu žepu.

 In ko pišem tole, se spomnim, da sem Argiju obljubila, da mu po pošti v Indonezijo pošljem še mojo plastično denarnico z Amazona, ki sem jo tam okoli vratu nosila cele tri tedne, saj mu je bila denarnica izredno všeč, kot je povedal pa sam nekoliko težje pride nje.

29. oktobra je s prvo jutranjo ladjico, shuttle busom, v katerega nas je, kljub vsesplošnemu pritoževanju vseh prisotnih, šofer zatrpal do onemoglosti vsaj kakšnih 8 ter nazadnje še s trajektom tin ponovno busom, sledila celodnevna pot nazaj do Kute.

 Z najbolj poceni taksistom, ki naju je s postajališča, kjer so nas odložili, peljal do tri kilometre oddaljenega Hostel Worlda, kjer sva prenočile že zadnjič, se dogovoriva, da naju zadnje jutro kar pobere pred hostlom in naju odpelje do balijskega letališča.

 Predzadnji dan sva namenile predvsem šopingiranju po ulicah Kute in zapravljanju še zadnjih indonezijskih rupij. Med šopingiranjem prav marsikje naletiš na najdražjo kavo na svetu, kavo Luvak, ki je pravzaprav spražena iz fekalij malega drobnega vrečarja, ki zrnca kave pokaka. Žal je nisva uspele poskusiti, sva pa v Kuti uspele nakupiti par dobrih majčk. :)

31. oktobra je sledil odhod domov in po celodnevnem čakanju na jakartskem in nato še na istanbulskem letališču, končno prihod  v Ljubljano.

In še splošen vtis? DOŽIVLJENJSKO NEPOZABNO! :)