MOTOAMERIKA Z ZVONETOM ŠERUGA

MOTOAMERIKA ZDA Z ZVONETOM ŠERUGO – WILD WILD WEST...

ČAS POTOVANJA: 7. junij 2019 -  2. julij 2019

Nekih posebnih predpriprav tudi tokrat ni bilo. Zakaj tudi le, saj sem vendar potovala z najboljšim. Le kdo bi namreč imel več izkušenj glede potovanj, kot nekdo, ki to počne že celo svoje življenje in to celo kot svoj poklic? Vse kar sem tokrat nesla zraven, je bil majhen nahrbtnik. Pripadal mi je namreč samo majhen kovček na motorju, zato sem vso "opremo" za potovanje izbrala tokrat res pazljivo. Pa še ta majhen nahrbtnik bi mi Zvone, ko ga je zagledal,  ob prvi priliki z velikim veseljem najraje odvrgel v najbližji koš za smeti. "No, za majhen ruzak bo pa na desni polovički motorja vendarle še nekaj prostora?" sem se pogajala z Zvonetom že prvi dan.

Zvone me je pred odhodom opozoril še na ESTO. Za Ameriko ni potrebna VIZA, potrebno pa se je prijaviti v njihov elektronski sistem in odgovoriti na kar nekaj njihovih vprašanj. Za elektronsko odobritev potovanja sem odštela 14 ameriških dolarjev. Na odobritev z njihove strani sem čakala več kot teden dni, ob vseh varnostnih vprašanjih, ki so jih zanimala pa sem dobila občutek, da jih zanima samo še to, kdaj grem naslednjič na stranišče, tako, da sem na trenutke že resno podvomila ali se bom skozi sistem sploh prebila in ali bom do Amerike sploh prišla.

Naslednja težava s katero sem se resno ukvarjala vse od nakupa karte mesec dni pred potovanjem je bil povezovalni let. Iz Atlante ( kamor sem priletela iz Munchna ) pa do Phoenixa, sem imela na razpolago 3 h in 16 minut, za povezovalni let iz Atlante pa do Munchna nazaj v Evropo pa zgolj 52 minut. Bo to na enem izmed največjih letališč na svetu ob prebijanju skozi vse njihove zapletene postopke in carinsko cono res dovolj? Adrenalin pred potovanjem je res bil velik, a na koncu se je izkazalo, da pridobitev ESTE niti ni tako zapletena in strašna, kot je kazalo na prvi pogled, povezovalni let ( tako so mi tudi povedali na letališču) pa tudi zagotovo poskrbi, da do svojega naslednjega letala prideš  pravočasno, saj te sicer v primeru zamude letalska družba posadi na prvi naslednji prosti let, tako da so bile moje skrbi  pred potovanjem, kot se je izkazalo kasneje, popolnoma odveč.

Še danes mi tudi ni jasno, kako sem v Atlanti ( ob letu nazaj v Evropo ) z letališkim podzemnim vlakom uspela pravočasno najti pravo letalo. Časa res ni bilo več, njihov astronomski seznam z urami odhodov vseh letal, na katerem pa je bilo glede na mojo  vozovnico resnično razbrati,  da sta moja kar dva leta in ne samo en ( in seveda vsak s popolnoma drugega terminala! ), me je res prav zmedel, tako da sem se v nekem trenutku glede na kratek čas povezovalnega leta res sekundno ekspresno in popolnoma brez pameti morala odločiti, na kateri terminal naj sploh grem. Tule najdbo pravega letalskega leta dejansko pripisujem čisti sreči, saj za kaj več razmišljanja v tistem trenutku res ni bilo več časa. No, mogoče sem ravno prav flegmatična postala tudi zaradi pred tem treh preživetih tednov z Zvonetom.

Skozi carinske postopke ob prihodu v Ameriko je navkljub nekoliko dolgemu čakanju šlo presenetljivo gladko. Ob prihodu so mi na carini zastavili zgolj vprašanje zakaj sem prišla v Ameriko in kako dolgo nameravam ostati. Na ostre poglede uradnikov, ki so me v množici in pomanjkanju časa spravili kar v zadrego, sem naletela le ob skeniranju, saj sem okoli vratu v denarnici nosila celih 500 dolarjev, kar je seveda, jasno, takoj vzbudilo njihovo pozornost in vprašanja kaj imam tam. A k sreči razen tega, da sem jih odložila v plastično posodo, ki je šla skozi skener, ni prišlo do kakšnih drugih zapletov.

Iz Munchna sem na letališče v Phoenix prispela naslednji dan okoli 19. ure zvečer po ameriškem času s popolnoma izpraznjenim telefonom ( le zakaj že nisem vzela USB kabla za letalo? ) in zelo pametno...brez ameriškega adapterja za elektriko. Obljubil mi ga je namreč Zvone.  Po večurni avtobusni nočno jutranji vožnji do Nemčije, iskanju mojega bookiranega transferja do letališča, letih in prestopih letov, carinah,  večurnih čakanjih in zamudah, res nisem bila več prepričana ali sem sploh ujela pravi povezovalni let. Ure prihoda v Phoenix so se sicer približno skoraj celo ujemale s tistimi obljubljenimi na moji vozovnici, a zaradi velike zamude obeh letov, tako prvega kot povezovalnega, sem lahko samo  upala, da bo me Zvone na Phoenix- kem letališču res čakal z gartrožo med zobmi,  kot mi je obljubil.  

Gledam po dvorani za prihode. Zvoneta ni. Stopim na tekoče stopnice in se napotim navzdol po letališču. Zvoneta ni. Naredim celoten obhod po letališču. Zvoneta ni.  Vrnem se nazaj v dvorano za prihode. Zvoneta ni.  O, bog, mar sem sploh prispela v Arizono ali me Zvone slučajno čaka kje čisto na drugi strani Amerike? Razmišljam kaj sedaj. Iščem prijaznega uslužbenca na letališču, ki bi mi bil pripravljen posoditi svoj telefon ali kakšen ameriški adapter za elektriko, da bi lahko napolnila vsaj svoj telefon, če že ne drugega. Seveda mi za slovensko številko nihče ni želel posoditi telefona niti za sms, prav tako seveda nihče ni imel pretvornika za elektriko. Ko po kakšni uri že vsa obupana začnem razmišljati, da bom noč očitno morala preživeti kar na letališču, ga nenadoma zagledam spodaj pri vhodu...Zvone! :) Ni potrebno poudarjati, da je po dolgem potovanju čez Atlanik Zvone bil najlepša stvar, kar sem jih lahko zagledala po dobrih 24 urah! :) Občutek na drugem koncu sveta zagledati znan obraz, je namreč nepredstavljiv.  Končno sem svoje možgane lahko odpeljala na pašo. Slekla sem se do kratke majice ( ob 20. uri zvečer je namreč v Phoenixu bilo kakšnih 30 stopinj, ) se usedla na Zvonetov BMW GS 1200 Adventure, ki je stal pred letališčem in nepozabno tritedensko potovanje po zahodu Amerike se je končno začelo...

ARIZONA

8. junij – 10. junij 2019

Zvone je me je že prvo noč samoiniciativno presenetil z rezervacijo hotela 3 palms. 80 dolarjev za oba. Takšen "luksuz" že prvo noč mi ni bil najbolj povšeči, saj si Amerike z njihovimi povečini kar astronomskimi cenami res ne morem privoščiti. A kaj naj proti Zvonetu? Kakorkoli že, velika prostorna in zares lepo urejena soba s kopalnico in odlično posteljo, pred hotelom skrita prav lepa termalna bazena s počivalniki, mizami in palmami naokoli, glej, no glej, Zvonetova rezervacija se je prav kmalu izkazala za eno boljših finančnih investicij najinega potovanja, tega bi se lahko prav hitro navadila. Tako sva z Zvonetom skoraj sama, saj gostov ni bilo veliko ( še en plus ), že prvo noč uživala v vročem bazenčku, svoj čar pa je dodalo prekrasno arizonsko zvezdno nebo nad nama,  tako da bi nočitev v takšnem hotelu še za kakšno takšno podobno noč z lahkoto podaljšala.

A midva vendar v Ameriko nisva prišla gledati udobnih hotelov z bazenom. Takšne lahko najdeš tudi pri nas. Tako sva zjutraj zasedla vsak svojo stran motorja in se iz Phoenixa odpravila po cesti proti severu v smeri proti Paysonu in Cottonwoodu. Že prvi dan najinega potovanja sva se tako dvignila nekje na 2000 metrov nadmorske vročine, saharska vročina norih 41 stopinj celzij v Phoenixu pa se je spustila na kakšnih prijetnih 25 – 30  stopinj. Približno 250 kilometrov sva prevozila že prvi dan.

Spominjam se svojih občutkov tistega prvega dne, ko sem bila po dolgem času spet na motorju, ki ga naravnost obožujem....dolga cesta, suha puščavska pokrajina vsepovsod okoli naju, lepo vreme,  prostranost, občutek neizmerne svobode, veliki stoječi kaktusi vsepovsod kamorkoli sem pogledala, rdeče skalovje v daljavi in "this Arizona sky", to povsem kristalno jasno in čisto modro nebo nad nama.          

Z Zvonetom sva že drugi dan prešla na najin vsakodnevni ritual – vsak dan okoli 18., 19. ure zvečer sva poiskala kakšno trgovino s hrano in pijačo. Po nakupu špecerije ( se ve, brez šnicla in vina skoraj vsak dan ne bi bilo nobenega veselja ) pa sva čas običajno posvetila iskanju primernega prostora za kampiranje in pripravo hrane v kraju do katerega sva tisti dan pač prišla.

Zvone je vsak večer naštudiral najine motoristične ter druge zemljevide in skupaj sva okvirno začrtala cilj naslednjega dne. A na motorju se je vedno zdelo, da čisto nič ( razen cilja pa še tu sva se prepuščala sprotni poti ) ni bilo matematično določeno vnaprej, kar je prinesel dan, je pač prinesel. Vse je potekalo v najinem počasnem ritmu,  raziskovala sva v smeri najine trenutne želje, kjer je bilo zanimivo, tam sva zavila s pota, kjer ne, tam sva hitro šla naprej. Tako sva pogosto zavijala z glavnih in obstranskih cest in vedno iskala nove neodkrite poti, ob prihodu na kakšno zanimivo točko pa sva običajno poiskala kar informacijske centre za turiste in se tam pozanimala, kaj bi si bilo vredno tam ogledati, kam in kako bi bilo najbolje naprej.  V času treh tednov sva se v velikem loku izognila velikih mest in potovala povečini skozi zakotne kraje nekje daleč bogu za hrbtjo – to je tista prava Amerika, kot mi ostaja v spominu.   

Za večerjo tisti dan sva nabavila že pečenega piščanca iz trgovine in ga, kot je prav tako postalo rutinirano opravilo, zalila z rdečim vinom ( mimogrede, liter najcenejšega vina se v ameriških trgovinah dobi že za 7 dolarjev ). Z iskanjem prenočišča drugo noč  ni bilo nekih težav. Zapeljala sva po cesti navzgor na in šotor postavila nekje visoko v divjini na osamljenih planotah Sedone. So tam tudi volkovi? Ne vem, z Zvonetom nisva pomislila na njih. Pravzaprav se ob Zvonetu sploh nisem bala ničesar, še medvedov ne. Edina stvar, na katero sva bila pozorna, bližje kot sva bila severu - čez noč nisva puščala hrane na odprtem. Medvedi med katerimi sva bojda vse šotorila po divjinah, jo namreč prav radi pridejo pomalicati, sva kasneje slišala od domačinov.

Spominjam se, da je nekoliko pihal veter, ki se je noč noč umiril.  Pod nama se je razprostiral lep večerni pogled na kotlino. Nedaleč zraven naju je z avtomobilom in prikolico kampirala ameriška družina s psom. Morda za nekoga čuden pogled, a takšno kampiranje je v Ameriki nekaj na moč običajnega. Ob vožnji po dolgih ameriških cestah in skozi parke namreč povečini srečuješ kar avtodomaše. In to ne z avtodomi normalnih velikosti. Običajno so njihovi avtodomi kakšnih dvakrat večjih od naših, nekateri si privoščijo kar svoj avtobus. Dobila sem občutek, da v Ameriki ni nič nenavadnega, če ima vsaka družina kar svojega. To je zanje način življenja in prebivanja. Kako tudi ne...Neskončne razdalje in najlepši naravni parki na svetu, le kako jih najlažje videti, če ne kar s svojim avtodomom? Avtodomi neprimerni za majhne evropske ceste, se v velikih parkih Amerike kar izgubijo. In videti je, da tudi Američani niso navezani na svoje domove kot mi. Ne, raje potujejo. In avti? Seveda, najpogosteje na cesti srečuješ kar visoke terence v stilu rangerjev. Pa niti ne novih. Morda k vsemu temu pripomore tudi poceni nafta in bencin, ki ju Američani ne merijo v litrih, ampak gallonih ( njihov gallon predstavlja nekaj manj kot pri nas 4 litre). Po najinih izračunih je nafta tam skoraj polovico cenejša kot pri nas.

Tisto noč sem se hitro odpravila spat. Zvone je kot običajno v globokem razmišljanju sam posedel še pred ognjem. Tik pred spancem sem zaslišala, da se z nekom pogovarja. Elisabeth – Lizika, kot jo je poimenoval Zvone, je peljala mimo naju, sem izvedela zjutraj. Kakšna dva kilometra po cesti naprej pod nama se je namreč nahajal Angel Valley Sedona center.

Tudi najina jutra so si bila precej podobna. Z malo sreče naju je običajno prebujalo prvo jutranje sonce. Sledilo je jutranje umivanje zob in tuširanje z litrom vode. S pomočjo ostankov prejšnje večerje sva si na najinem kuhalniku nato pogosto pripravila bogat zajtrk z dodatkom kakšnega jajca, slanine, paradižnika,...In še nepogrešljivo opravilo čisto vsakega jutra? Seveda, pospravljanje šotora in vseh najinih stvari nazaj na motor. Ne, tega opravila pri potovanju okoli sveta na motorju se ne da prešvercati s parimi minutami na dan. Potreben je maksimalen red in ustrezna ekonomika kufrov in žakljev ob straneh, sicer ni šans, da vse lepo pospraviš nazaj. Če kdo ne verjame, naj kar poskusi. Tudi Zvone priznava, da ga je motor naučil – reda. 

Tisto jutro sva se okopala kar v potoku pod nama. Urejena in osvežena sva zapeljela do Angel Valley Sedona centra. Elisabeth naju je že pričakovala. Gre za kraj, kjer ponujajo duhovni retreat. Sedona namreč slovi po sevanju posebnih energij, zato tja prihaja veliko duhovnih iskalcev.

Elizabeth je zgovorna gospodična, tako zgovorna, da jo je Zvone kar odslovil, da je lahko šel končno spat, saj se sama kar ni in ni želela posloviti – sem slišala v polsnu prejšnji večer v šotor. :) V centru je šele dva meseca in tam dela kot maserka, izvem. Razkaže nama okolico, nekaj lesenih hišk, kjer se da prespati in naju popelje do obnovljenega mosta, za katerega pove, da so zanj investirali 5000 dolarjev. Nočitev v centru stane 60 dolarjev na noč. Veliko za dva popotnika po Ameriki, ki svojo streho nad glavo nosita kar seboj na motorju in spita pod milim ameriškim nebom ponavadi kar - zastonj. Takšnih prostorčkov na katerem sva z Zvonetom prenočila tisto noč, je v Ameriki namreč na stotine. In ne samo to. Poleg tega, da Američani  ponujajo veliko kampov zastonj, z Zvonetom sva jih našla kar preko posebne aplikacije, te marsikje, kdo bi si mislil, pričaka tudi  kakšna miza, "roštilj" nad tabornim ognjem in celo kakšno stranišče ti pogosto še ponudijo zraven. Kasneje sva od park rangerjev izvedela, da je v njihovih nacionalnih gozdovih ( "national forests" ), ki jih je tam res na tisoče in tisoče kilometrov, dovoljeno brezplačno kampirati – celo kjerkoli.

Elisabeth nama pokaže spiralasti krog nedaleč vstran. Gre za navadno spiralo narejeno iz kamenja. V sredini pristajajo nezemljani, pravi Elizabeth. Očitno so za Američane nezemljani nekaj povsem običajnega. Zvone sicer že kar takoj ob prihodu Elisabeth direktno pove, da resno dvomi, da bo tukaj doživel razsvetljenje. Sumljivo visoka se mu tudi zdi cena renovacije mosta, ki sicer, no moram povedati, tudi meni izgleda kot par skupaj zbitih lesenih desk.

Mudilo se nama je naprej, v smeri proti Flagstaffu, na naju je namreč čakal Grand Canyon. Ob poti sva naletela na Sunset Crater Volcano. A predtem sva pred Flagstaffom očitno nekje zgrešila cesto proti severu in po nekaj kilometrih vožnje ugotovila, da sva pristala na jezeru Mary. A nič zato, zaradi tega sva videla samo še eno stvar več.

Ob vstopu v katerikoli park s katerekoli strani že pač prideš, te na vhodu pričaka rampa in ranger in ne, obisk ameriških parkov ni poceni. Vstop v samo en park in z enim vozilom te lahko obere tudi do 35 dolarjev in več. Kar hitro sva ugotovila, da Amerika razlikuje med dvema vrstama parkov,  nacionalnimi parki državnega pomena in državnimi parki. Za obisk vseh nacionalnih parkov v Ameriki ( med drugim tudi tistih v Kanadi ) Američani ponujajo letno kartico za 80 dolarjev. Tudi brez posebne matematike se da zelo hitro izračunati, da se nabava "National Parks Pass", kot jo imenujejo Američani, ob potovanju po Ameriki res izplača. Zvone se mi je že takoj ob prihodu pohvalil, da je z majem uradno postal dovolj zrel za nakup "Senior National Pass" kartice, ki je še cenejša. Penzionisti namreč letno kartico dobijo celo za samo 50 dolarjev.

Tako Zvone svojo kartico ob vstopu v Sunset Crater ponosno pomoli rangerju na vhodu. A sledi prvi zaplet. Ranger nama kar takoj pove, da Senior National Pass, ki tudi sicer izgleda nekoliko drugače kot običajna kartica, velja samo za državljane in rezidente Amerike, prav tako pa Sunset Crater Volcano sploh ni nacionalni park, tako da bi vstop v park vsakem primeru tako ali drugače morala plačati tudi s pravo kartico. Nepojasnjeno ostaja, kako je Zvone kot nedržavljan Amerike sicer sploh prišel do Senior letne kartice, očitno mu jo je prodala spretna Američanka,  a tokrat naju ranger spusti skozi celo brez  plačila, saj tudi sam ni bil najbolj prepričan, ali ima prav. 

Pred nama se kmalu odpre prostrana vulkanska pokrajina polna črne kamnine in posejana z mladimi iglavci. Na eni izmed tabel preberem, da hoja na vulkansko goro, ne vem zakaj ne, ni dovoljena. Mar nisva že na gori? Gledam okoli. Pokrajina je tako velika, da vulkana s tiste točke sploh ne vidim, najbrž sva se mimo njega peljala nekoliko kasneje. Sunset Crater Volcano je bojda nazadnje eksplodiral kakšnih 600 let nazaj. Vulkanski pepel je posipal po površini v velikosti 800 km2, tako da ne čudi, da je pokrajina zaradi lave, ki očitno še ni popolnoma razpadla - črna. Ozračje se je začelo precej ohlajati, očitno sva bila z Zvonetom spet nekje na višini. Vohala sem sneg. Opazila sem ga malo kasneje na vrhovih oddaljenih gora.

Veselila sem se Grand Canyona, ki naju je čakal. Pred prihodom v Ameriko sem si pod to besedo predstavljala kilometre in kilometre dolgo in veliko skalovje z globokimi soteskami ob pogledu na katere se ti zavrti pred očmi. Mislila sem, da tam nekaj dni ne bova srečala žive duše. Spanje v čisti divjini. Grand Canyon in wifi? Ah, znanstvena fantastika najbrž. Z Zvonetom sva ubrala južnejšo pot v Grand Canyon, tako imenovani South Rim, ki naj bi bil tudi lažje dostopnejši, nekoliko nižji, z višjimi temperaturami in turistično tudi veliko bolj obiskan kot severni vhod, North Rim. Lepe razgledne točke z osupljivimi globokimi kanjoni srečaš še pred prihodom v park, na eni izmed takih točk ob poti ustaviva tudi z Zvonetom.  Zapeljeva do Grand Canyon Village kampa, kjer sva nameravala poiskati prostor za najin šotor. Presenečena ugotovim, da Grand Canyon sploh ni tako osamljen kot sem mislila. Grand Canjon village je namreč že skoraj pravo malo mesto v malem, kjer poleg urejenega kampa v okolici najdeš tudi kakšno trgovino, bencinsko črpalko in restavracijo s hrano.

Že takoj na vhodu v kamp naletiva na motorista. Zapletemo se v pogovor in Američan nama v zameno za pivo prijazno odstopi svoj najemni prostor, na katerem je več kot dovolj prostora za še en šotor. V nekaterih kampih se, podobno kot v tem, ki je sicer bil plačljiv, namreč za nočitev zakupi prostor, neodvisno od števila oseb oz. prevoznih sredstev in z malo sreče lahko zelo hitro naletiš na gostoljubne Američane, ki so ti pripravljeni odstopiti del svojega prostora kar zastonj. V Grand Canyonu sva z Zvonetom sicer ostala dva dni. Naslednjo noč sva unovčila Zvonetovo Senior National Pass kartico ( ki je, nimam pojma zakaj, šla skozi tudi pri tem čuvaju kampa ) in za nočitev s kartico plačala samo polovičnih 6 dolarjev. S Senior National Pass kartico očitno Američani lahko privarčujejo tudi pri prenočitvah. Za naslednje parke nisva več riskirala. Investirala sva 80 dolarjev in raje kupila kar pravo.

Časa pred večerjo je bilo ravno dovolj, da sva z Zvonetom obiskala še par razglednih točk po cesti naprej zahodno od Grand Canyon villagea. Množice turistov s celega sveta se zgrinjajo tam okoli. Ne, Grand Canyon še zdaleč ni osamljen kup skalovja. Gre za nacionalni park, ki se razprostira na 277 miljah ( 446 kilometrov ). Nekatere kamnine naj bi bile stare več kot 2 bilijona let, kar je polovica starosti zemlje. 6 milijonov let nazaj je kanjon izdolbla reka Kolorado, ki teče spodaj. Kanjon naj bi bil globok kilometer in pol. Zaradi velikih višinskih in temperaturnih razlik  (zgoraj okoli 20 stopinj, v kotlini na dnu pa tudi do 40 stopinj) odsvetujejo, da se na pot do dna in nazaj odpraviš v enem dnevu in nepripravljen. Zračna razdalja do druge severne strani, ki jo vidiš čez z južnega dela, naj bi bila 10 milj. Z avtomobilom naokoli bi to pomenilo 215 milj. V kanjonu domuje 362 različnih vrst ptičev, med drugim tam kraljuje tudi nekaj kondorjev. Z Zvonetom nisva imela namena pešačiti do reke. Ogledati sva si nameravala le nekaj kilometrov južne ceste Grand Canyona po vrhu.

Ali Zvoneta glede na že vse videno v življenju sploh še kaj impresionira? Res le redko redko kaj, je povedal, a priznal mi je, da je Grand Canyon ena izmed tistih redkih stvari na našem planetu, ki ga. In res...Če se Evropejci lahko pohvalimo z bogato zgodovino, je Amerika, še posebej njen zahod, nedvomno prizorišče najlepših in največjih naravnih čudes na svetu in Grand Canyon zagotovo spada med njih. Na eni izmed točk sem tisti večer doživela enega izmed najlepših sončnih zahodov v svojem življenju. In navkljub množicam zgrinjajočih turistov na različnih razglednih točkah vzdolž kanjona je Grand Canyon tako velik, da tam še vedno najdeš številne kotičke, kjer osupljive stene kanjona pod sabo lahko opazuješ tudi sam.

Celotni naslednji dan sva z Zvonetom posvetila počasnemu raziskovanju južne ceste in razglednih točk ob poti vse do konca, ko pot naprej ni bila več možna. Pa večerja? Zvone nama je na tabornem ognju pripravil ramsteak. Ramsteak sem v Ameriki poskusila prvič v življenju. Za krvavo pečeno meso namreč res ravno nisem, vsaj tako sem mislila do tedaj, a moram povedati, da Zvone zelo rad kuha, pripravo ramsteaka pa obvlada res odlično, tako da je do konca najinega potovanja ramsteak postal kar najina najljubša večerja. Zraven sva pogosto pripravila še kakšno rižoto in paradižnikovo solato. 

UTAH

11.junij – 14. junij 2019

Najin naslednji cilj je bila slavna Monument Valley. Le kdo še v starih ameriških westernih Johna Forda med indijanci in kavbojci ni videl visokih in navpičnih rdečih skalnatih formacij sredi suhe puščavske pokrajine? Tudi televizijske reklame in revije z njihovimi fotografijami so zaslužne za to, da Monument Valley bržkone slovi kot eden najbolj fotografiranih krajev na planetu Zemlja.

Od Grand Canyona sva najprej krenila mimo Camerona proti severu vse do 144 m visokega Navayo Bridge-a, kjer sva naredila krajši postanek. Ob poti do tja sva ob cesti sredi puščave ustavila tudi na eni izmed številnih lesenih kolibic z raznoraznimi spominki, nakitom, oblačili in ostalimi podobni zadevami. Nagovorila naju je simpatična indijanka srednjih let. Zdelo se mi je, da spada med nekoliko bolj premožnejše in urejene njihove pripadnike, belka po enem izmed staršev. Vsa pokrajina po kateri sva vozila so rezervati oz. plemenska zemlja na kateri domujejo indijanci plemena Navajo, ameriška največja indijanska nacija, izveva. A žal od pristnih Indijancev v opravah in s perjanicami kot smo jih vajeni iz filmov, tamkaj ni ostalo skoraj več nič. Večina izmed njih so danes reveži in alkoholiki. Živijo na manjših kmetijah in precej ubornih lesenih hišah kot jih srečaš ob poti, daleč od velikih mest in civilizacije, preživljajo pa s slabše plačanimi deli ali pa skušajo prodati svoje izdelke redkim mimoidočim ob cesti, kot sva bila midva. Med  pogovorom z Indijanko ob cesti ustavita dva motorista. Opazim, da imata okoli pasu zapasano vsak svojo pištolo. Seveda na vidnem mestu. Povesta, da zaradi varnosti in da se jima tamkaj to zdi smiselno. Sama se sicer z Zvonetom niti enkrat najinega potovanja prav nikjer nisem počutila ogroženo, ravno obratno, kamorkoli sva prispela, vsepovsod sva naletela na prijazne in ustrežljive domačine. A Arizona je očitno država, kjer je nošenje in uporaba orožja marsikomu samoumevna in dovoljena tudi navadnim državljanom.

Ni potrebno posebej poudarjati, da sva bila z Zvonetom z vso kramo, ki sva jo vlačila na motorju, marsikje ali pa kar povečini svojevrstna atrakcija za Američane, ki so se včasih kar ustavljali pred nama in se nama pogosto približali kar sami.  Ljudi je zanimalo, kdo sva, od kod prihajava in kam greva. Zvone tudi nikoli nikomur ni pozabil omeniti, da z njim potujem le 3 tedne in da za mano od Seattla pa vse do Aljaske prihaja njegova draga žena Romana in da potujem z njim z njenim blagoslovom. Da seveda slučajno kdo ja ne bi pomislil, da sva midva poročena. :)

In biti zanimiv ljudem niti ni tako slabo. Z Zvonetom sva se skozi dolga pota samotne divjine veliko pogovarjala. Ob poti se nama je porajalo veliko vprašanj. In ko mi niti Zvone ni več znal odgovoriti, je ponavadi ob prvi priliki vprašal kar naslednjega domačina, ki sva ga srečala in voila – odgovore sem tako dobila kar iz prve roke! 

Lake Powel je bil pred nama. Ameriško drugo največje umetno jezero, znano sicer kot turistično in rekreacijsko središče z ogromnim mogočnim jezom in elektrarno. Z Zvonetom sva si obetala, da bova kampirala nekje tik ob jezeru. Zapeljala sva do Lone Rocka, enega izmed tamkajšnjih kamp prostorov. A žal razen peska in pogleda na jezero ta plačljiv kamp ni obetal popolnoma nič drugega. Okopala sva se v jezeru ( a lahko z motorjem za kakšno urco  skočiva samo pogledat do jezera, sva se pogodila z zaposleno na rampi ), nato pa ob povratku nazaj z motorjem skoraj nasedla na peščinah.  

Odpravila sva se do Horseshoe Benda - točke, kjer se številni turisti zgrinjajo samo zato, da bi videli slavni zavoj reke Kolorado v obliki črke U okoli skale v sredini.  Do točke je vsaj kakšen kilometer in pol hoje po trasirani potki v hrib navzgor in potem še navzdol do konca visoke pečine, do tja pa lahko prideš edino tako, da avto parkiraš ob cesti na parkirišču. Ker kot turist nimaš druge izbire, seveda pač plačaš kar visoko parkirnino. Vstop v park pokriva National Pass kartica in če Američani ne zaračunajo vstopa v park, očitno radi poskrbijo za to, da v njihov cekarček pade nekaj vsaj pri parkirnini, pomislim.  Horseshoe Bend v večernih urah ponuja prelep pogled na zavoj reke v soseski in skalo v sredini, skupaj z zahajajočim soncem v ozadju. Žal je za moj okus za pravi užitek preveč polna turistov.

Noč sva namesto tik ob jezeru prepolnem avtodomašev preživela ponovno raje kar sama in zastonj nekje v goščavi nad jezerom, na prelepem peščenem kotičku ob tabornem ognju in s čistim zvezdnim nebom nad nama.

Zjutraj sva zapeljala na drugo stran jezera do Antelope Point, obetala sva si namreč kakšnega poštenega kopanja. Žal je na svoj račun prišel le Zvone, zame je bila voda namreč premrzla, temperature pa prenizke, zato v vodo res nisem šla kaj dlje od kolen.

In po dopoldansko popoldanski vožnji...končno...Monument Valley. Namesto kavbojcev ob vstopu v park naletiva na novo presenečenje. National Park Pass tukaj ne velja. Samo za vstop v park bi z motorjem morala plačati 16 dolarjev, za vodeno pot po pokrajini, kamor pa z motorjem niti ne dovolijo, ampak samo z avtomobilom, pa še dodatnih 60-125 EUR za dve uri vožnje! Ker sva rdeče skalovje itak srečevala ves čas najine poti, sva se odločila, da debelih 100 EUR raje kar prihraniva. Tako sva naslednje ure preživela ob lovljenju prave svetlobe ( in sonce se je ves ta čas pridno skrivalo in prikazovalo med oblaki, kot bi se zanalašč igralo z nama ), fotografiranju in raziskovanju okolice. Slavne rdeče skalnate formacije so namreč dobro vidne tudi brez vstopa v park, najlepše živo oranžno rdeče odtenke, po katerih ravno slovijo pa dobijo, ko sonce posveti na njih v jutranjih ali večernih urah. Na te večerne ure sva z Zvonetom čakala. Zapeljala sva do Forrest Gump Hilla, slavne filmske kulise iz filma Forrest Gump in tam še midva naredila par res filmskih posnetkov. Gre za dolgo cesto z rdečimi skalami v ozadju na kateri je lik iz filma Forrest Gump zaključil svojo tekaško pot po državi. Iskala sva viski in rdeče vino za najino večerjo, a na Monument Valley alkohola ni mogoče nikjer dobiti. Prepovedan je namreč zaradi indijanskih plemen, ki živijo tamkaj okoli. Ponj sva se morala zapeljati do Mexico Hata.

Noč sva tokrat preživela nekje ob cesti na tako imenovanem Redlandview Point-u, sicer v privatni lasti, a s super pogledom na Monument Valley v daljavi. Upala sva na fantastični sončni vzhod. Dovoljenje za kampiranje sva dobila kar od Indijanke, ki je tamkaj prodajala svoje izdelke, v lasti katere je bila zemlja.

Prav nič nisem obžalovala, da Monument Valley nisem videla od blizu. Podobne prizore, ali nemara celo boljše, saj tamkaj bogu za ritjo pač ne srečaš turistov, ponuja namreč kar zastonj Valley of the Gods, kamor sva se z Zvonetom odpravila naslednji dan po najinem jutranjem ritualu. Naslednje ure sva namenila raziskovanju osamele prašnate peščene  ceste med rdečimi velikani okoli naju. In kdo bi si mislil, da je celo tam to mogoče, tu in tam je mimo naju peljal kakšen avto, naletela sva pa tudi na kakšnega pogumnega avtodomaša.

In preostanek dneva? Ustavila sva v kraju Bluff, znanem predvsem po Mormonih. Kraj sicer ne ponuja nič kaj posebno zanimivega, a mi je v spominu ostal njihov muzej s predstavitvijo njihove folklore, kulture, zgodovine in z govorečimi portreti na steni, ki nenadoma oživijo in pripovedujejo zabavno zgodbo, pred katerimi sem kar obstala. Lepo urejeno imajo tudi zunaj, kjer se lahko sprehodiš in posediš na klopcah med njihovimi potočki in fontanami.

Časa pred spanjem je bilo še vedno dovolj, zato sva kmalu krenila naprej mimo Monticella, kjer sva zavila v smeri Canyonlands National Parka. Zapičila sva se namreč v točko Needles district na zemljevidu. Vožnja po osamljenih cestah nekje visoko po planotah pa veter v laseh v Needlesu, zaradi katerega sem se na trenutke bala, da me bo kar odpihal z roba pečine v globoke prepade pod mano, panoramski pogled na pokrajino  in visoke skalnate velikane v daljavi ter nekaj lepo urejenih potk po planoti, na katerih pa tam praktično skoraj ne srečaš žive duše. Poleg naju je na parkirišču tam bogu za hrbtjo morda parkiral le en avto. Vse to je Needles.

In prenočitev? Z Zvonetom sva razmišljala, da sva po skoraj tednu dni potovanja res že pošteno potrebna čisto pravega tuša s toplo vodo in wifijem ali pa vsaj dobrega telefonskega signala, do katerega nama, kdo bi si mislil, sredi Amerike, ni uspelo priti praktično skoraj nikjer cel teden. Zapeljala sva do Moaba. Tam sva našla kamp z vodo, tuši in wifijem kot se spodobi, za katerega sva plačala 33 EUR. Tistega tuša sem bila potrebna bolj kot je Sahara potrebna vode. Le kdo ve kdaj si bova spet privoščila naslednjega? Z Zvonetom sva bila skupaj praktično v dobrem in v slabem vse dni v tednu 24 ur na dan. Enotno sva izglasovala, da potrebujeva vsaj malo časa za sebe. Tisti večer sem v "kopalnici" kampa tako zagotovo preživela najmanj dve uri, Zvone pa je takrat prvič in edinič najinega potovanja z motorjem malo po okolici zapeljal kar sam. 

Na potovanju sem se velikokrat spomnila na svojega bivšega sodelavca – sicer svetovnega popotnika, ki je izjavil, da se na svojih potovanjih umije že z litrom vode. Z Zvonetom sva vsak dan kupila ali pa ob prilikah napolnila najine steklenice z vodo, ki sva jih privezala na motor in  ob pripeki hladila ( no, vsaj dokler je to bilo potrebno) z mokro krpo. Od 3-5 litrov vode na dan je bilo običajno dovolj običajno za vse...gašenje žeje, večerno kuharijo pa tudi za večerno in jutranje umivanje. Z Zvonetom sva hudo samozavestno ugotovila in se pošalila, da se midva z litrom vode oba ne samo umijeva, ampak praktično že kar cela stuširava. :)

UTAH, KOLORADO, WYOMING

15.6. 2019 – 20.6.2019

Le 5 milj vstran od najinega kampa se je nahajal Arches National park, naravni park z največjo koncentracijo peščenjakastih lokov na svetu. Kar več kot 2000 jih je tam vsak s svojim imenom, od najmanjših do pravih velikanov in kar milijon ljudi priroma tja vsako leto, da bi jih videli. Na najlažje dostopne naletiš že nekaj kilometrov po cesti v skalovje navzgor spodaj od centra za obiskovalce.

Z Zvonetom sva najprej raziskovala kar te bližnje na katere sva naletela ob vožnji. A ker je ura bila že nekoliko pozna za dobre fotografije, je Zvone ocenil, da bova najbolj znane, do katerih je tudi nekaj časa hoje, pogledala raje naslednji dan navsezgodaj zjutraj.

Tako sva raje zapeljala do Dead Horse Pointa, točke, ki je bila uporabljena za še eno kuliso iz ameriških filmov in sicer za film Thelma in Louise. Moja pričakovanja so bila zato kar velika, a od Dead Horse Pointa nisva dobila ravno veliko. Še ena točka, kjer ob prihodu v centru za obiskovalce kasirajo vstopnino. Midva sva to ugotovila šele malo kasneje od turistov ob poti, ko sva si en majhen delček razgledne poti zunaj centra že ogledala, saj se je nama, očitno zaradi slabe kontrole ali nejasnih znakov, da je zadeva plačljiva,  uspelo skozi vrata v park izmuzniti kar brez karte. Da ne bi dobila kakšne kazni, sva zato raje  kar hitro odpešačila nazaj proti motorju, saj se nama točka vsaj do tedaj videnega ni zdela dovolj vredna njenega nakupa. 

Od tam sva se odpravila proti goram Manti-La Sal. Lepa motoristična cesta vodi na to gorsko področje. Kar dobro se je ohladilo, povzpela sva se na nadmorsko višino kakšnih  2400 m. Na vrhovih nedaleč od naju je še vedno ležal sneg. Vsekakor sva ocenila, da Manti-La Sal ne bo dobra točka za prenočitev. Tako sva po drugi strani zapeljala nazaj v dolino in na cesti kakšnih 23 km pred Moabom ustavila kar na zelenem in urejenem počivališču. Lep prostor z mizo, vodo in straniščem je bil tam. Plačljivih prenočišč s kopalnicami sva imela vsaj za nekaj časa dovolj. Tovornjakarjem je dovoljeno tam prenočiti eno noč, a da bi na lepi zeleni trati med drevesi postavila svoj šotor še midva? Če nikjer nič ne piše, že ne more biti greh, nama pravi eden izmed tovornjakarjev. Oceniva, da bo nekoliko skrit prostor med drevesi za hiško z mizo kar dober za eno noč.

Prebudila sem se sredi noči. Nekje v skalovju za nama sem zaslišala kričanje in meni res zelo čudne zvoke. Nekaj se je dogajalo. Mar sanjam, sem pomislila. In kaj je o teh nočnih doživetjih povedal Zvone? Seveda nič, saj je svežem zraku kot vedno spal tako globoko, da jih sploh ni slišal.

Štiri znamenite "arche" v Arches National Park si je zagotovo vredno ogledati. Do njih sva se z Zvonetom, kot že rečeno, odpravila precej zgodaj zjutraj.  Pine Arche ( tale je meni osebno zaradi pravljičnega pogleda skozenj na drugo stran bil prav zanimiv ) in Tunnel Arch ( skala z okroglo luknjo v sredini). Do obeh se je potrebno potruditi z nekaj solidne relativno prijetne peš hoje po urejenih potkah med peščenjaki. Še nekoliko naprej se nahaja Landscape Arch, ki se je leta 1991 na desni zrušil, zato se ne da več dostopati čisto do njega.

Najbolj znan "arch" izmed vseh "archev" pa je zagotovo samostoječ Delicate Arch. Dostop do njega zahteva poseben trud. Tale arch se namreč nahaja skrit na vrhu skalovja kakšne 1,5 milje hoje navzgor po goli planoti. Motor sva parkirala spodaj na parkirišču in se odpravila po hribu navzgor skupaj z ostalimi. Pogled na množice turistov, ki v daljavi od spodaj izgledajo kot migetajoče mravljice, je vsaj približno napovedoval kaj naju čaka. Okej, do tja gor torej morava priti, sem še kar optimistično pomislila. A glej ga zlomka, prisopihala sva do vrha in ko sva že mislila, da sva tam, se pred nama pojavi novih 100 metrov. In za naslednjim ovinkom še nekaj 100 novih. A da bi obupala tik pred ciljem in da Delicate Archa ne bi videla od blizu? Kdo ve, ali bova še kdaj tam. Ne, to pa ne. :)  In no, končno se je zablestel pred nama, 16 – metrski korenjak s pogledom na slikovito pokrajino v ozadju. Seveda skupaj s hordami turistov, ki posedajo na skalah okoli njega in ga opazujejo ter fotografirajo, a, priznam,  včasih ima tudi to svoj čar.

Tisti dan po opoldnevu naju je čakalo še nekaj ur nepozabne  motoristične vožnje čez gorske kraje Kolorada: Fruita, Grand Junction, Paonia, okoli naju pa brezini in smrekini gozdovi ter še napol zaledenela jezera. Kratki rokavi dopoldan, le nekaj ur kasneje pa na 3300 m nadmorske višine okoli naju -  sneg.

Ustavila sva v Paonii. Zazdelo se nama je, da so temperature tamkaj nekoliko znosnejše za prenočitev v šotoru. V enem od kampov sva naletela na lokalno country žurko s parimi domačini in ustavila tam za par minut, da bi povprašala za prenočitev.  A na koncu sva najino streho nad glavo kot običajno tudi tistikrat raje postavila kar zastonj v gozdu nekje ob brežini reke North Fork Gunnison. Po osvežilnih motorističnih vožnjah skozi sneg na višinah 3300 m je namreč kampiranje na 1700 m nadmorske višine za naju počasi pričelo postajati povsem normalno pa čeprav niti približno nikjer nisva naletela na kakšna nama podobna šotoristična čuda. :)

Naslednje tri dni sva vozila preko Snowmassa in Aspna, znanih kot smučarsko letovišče ( Aspen ima celo svoje letališče)  mimo Twin Lakes, Leadwilla, McCoya, Craiga vse do Dinosaura mimo Dinosaur National Monumenta.

V spominu mi ostaja točka Independence Pass na višini 3700 m z lepim pogledom na zasnežene gorske verige vsepovsod naokoli. Seveda tudi okoli naju ni manjkalo snega.

V Leadwillu ob vožnji skozi mesto na eni izmed zgradb nenadoma zagledam velik napis...Best wild west sallon America. No, tole pa morava videti, pomislim, ko Zvone že ustavi. Silwer Dollar Saloon 1876, preberem na stavbi pred vhodom. Ne vem, čemu sicer zasluga za takšen naziv, mogoče zaradi starosti, a salon je opremljen v stilu divjega zahoda in s pridihom nekega drugega časa kot se za divji zahod spodobi. Cena enega piva? Seveda tudi temu spodobna...6 EUR. Na Zvoneta sta se veselo obesili dve divji najbrž že rahlo opiti Američanki, a Zvone se je raje posvetil Američanu ob šanku na svoji levi in si z njim ogledal salon.

A da bi v času najinega potovanja kje dejansko naletela na kakšne čisto prave kavbojce s kavbojskimi klobuki in na konjih kot bi bilo morda pričakovati na divjem zahodu? Tudi tega žal ne, očitno so izumrli podobno kot Indijanci. Z Zvonetom sva ugotovila, da poleg avtodomašev namesto konjev danes na dolgih cestah ameriškega zahoda srečaš kar novodobne Harleye, skrbno ološčene in "našminkane" kot bi pravkar prišli iz trgovine, njihovi lastniki pa namesto čelade okoli glave najraje zavijejo kar trak ali okoli vratu ruto. Kavbojci so torej postali novodobni motoristi, Harleyi pa sinonim prave ameriške svobode.

Z Zvonetom sva ocenila, da sva po več kot 10 dneh najinega potovanja zrela končno še za pralni stroj, zato sva si v Craigu privoščila 3-urno pranje in sušenje perila v enem izmed njihovih laundromatov, ki sva ga, mimogrede, ravno takrat iskala kot šivanko v senu, preden sva ga našla, čeprav bi v Ameriki dejansko pričakovala, ravno obratno, laundromate na vsakem vogalu.

Nekje pred mestom Dinosaur sem na eni izmed lesenih zgradb zagledala podobo konoplje in zgoraj velik napis Rocky Mountain Cannabis. Pa ne da travo tukaj prodajajo kar ob cesti? Ameriška zvezna država Kolorado bi očitno za marsikoga bila pravi mali raj. Moja osebna izkaznica je ležala nekje daleč v globinah motorističnega kovčka in kljub poskusu prepričevanja osebja na vhodu, me brez nje niso spustili notri, tako sem za trenutek v trgovino pogledala zgolj skozi lino, medtem ko si je Zvone privoščil hiter ogled po trgovini. Pred vhodom na parkirišču v enem izmed avtov presenečena zagledam spečo voznico z glavo na volanu skupaj z dvema očitno popolnoma zadetima sopotnikoma. Ti do naslednjega jutra zagotovo ne bodo vstali, pomislim. A glej ga zlomka, še preden Zvone čez dve minuti stopi iz trgovine, se voznica nenadoma prebudi kot v šoku in še preden mi uspe ugotoviti kaj se sploh dogaja, avta že ni bilo več.

In kje naju je z Zvonetom končno prvič ujel dež? Brez dežja na motorju več kot 10 dni, res se nimava kaj za pritoževati, mi pravi Zvone. Začelo se je rahlo temniti, nahajala sva se nekje v Ashley National Forest med samimi gozdovi, o kakšni civilizaciji tam ni bilo veliko duha in sluha. In ko sva sredi ceste in na dežju že rahlo obupana začela razmišljati, da sva po več kot dobrem tednu dni potovanja, mokra in v takšnem vremenu mogoče pa le končno zrela za čisto pravi hotel, nekje na Flaming George National Recreation Area naletiva na brezplačni kamp s prekrasnim pogledom na jezero pod nama. Tudi dež je na najini vožnji naprej proti severu sicer tisti dan kmalu ponehal, a nizke temperature na motorju in še posebej čez noč več niso in niso popuščale, zato sem tam nekje oblekla Zvonetovo motoristično dežno perilo, od katerega se kljub vsakodnevnemu pričakovanju in samo prepričevanju v stilu "daj malo še zdrži, saj bo kmalu bolje, samo da prideva čez te gore", praktično nisem več ločila skorajda do konca najinega potovanja. Tistim goram, občasnemu dežju, snegu in mrazu, skozi katere sva se vse tiste dni prebijala, namreč kar ni in ni bilo konca. In ker sem zaradi prevelike velikosti v Zvonetovem dežnem kompletu očitno res izgledala hudo seksi, se je Zvone ob ubornem pogledu na mene odločil, da svojo drago Romano ob njenem prihodu počasti raje kar z novim. :)

Naslednji dan sva vozila mimo jezera po zahodni strani. Vožnja mimo jezera je ponudila kar nekaj res fantastičnih pogledov na jezero pod nama. Mimo Manille, South Pass City in opuščenih rudniških mest nekje daleč bogu za hrbtjo kot sva že bila vajena, sva vozila vse do Landerja, kjer sva v prijetnem in lepo urejenem mestecu, neverjetno, celo naletela na popolnoma brezplačen kamp za turiste z res lepo urejeno zelenico, pitno vodo, straniščem, mizami in roštiljem. No, na kaj takega očitno naletiš samo v Ameriki. In če je Zvonetovih 9 mesecev na motorju od Čil pa do Aljaske komu kaj posebnega - v Landerju sva srečala Kitajca, ki okoli sveta potuje že 7 let kar s kolesom. Ostala so mu še približno tri leta, pred njim pa še Aljaska, Avstralija in Evropa, ostalo je že prevozil.

WYOMING, MONTANA, IDAHO, OREGON

21.6.- 26.6.2019

Res nestrpno sem že cel teden čakala, da se skozi mraz in gore končno prebijeva do Yellowstona, ki sem se ga res veselila. Pred Yellowstonom se nahaja še en manj znan nacionalni park Grand Teton. Ustavila sva najprej tam, kamor sva prišla z vzhodne strani preko Duboisa. Ob prihodu v park sva se odločila, da poiščeva najino naslednje prenočišče, kjer bova najprej postavila šotor, potem pa do teme še malo raziskovala okolico in ob tem poiskala še hrano za večerjo. Garmin naprava naju je vodila po ozki lokalni cesti kar skozi nek ranč. Lep prostor ob gozdu sva našla par kilometrov naprej. Zapeljala sva do Moose-a in se do večera vrnila nazaj do najinega šotora, ko se pred nama nenadoma ustavita dva rangerja. Domačini so se pritožili, da sta skozi ranč čez dan bojda divjala dva motorista, vožnja tam ni dovoljena, le kako sta našla tisto cesto? In ali morda midva veva kaj o tem? Moja prva misel je najprej čisto zares bila, da se najbrž šalita. Zvone je namreč na motorju pravi polž, ki vozi počasi in previdno ter res uživa v lagodni vožnji in opazovanju okolice, na vsakih nekaj kilometrov, ko zazna kaj zanimivega in lepega pa tudi ustavi in fotografira. A rangerja se nista šalila. Sta pa očitno  hitro ugotovila, da sva midva res čisto miroljubna in nedolžna ( no, še posebej Zvone se zna ljudem takoj prikupiti. ), tako da sta naju k sreči kar hitro pustila na miru. V spominu tistega večera mi ostaja prekrasni sončni zahod norih barv s pogledom na gore v ozadju, takšen kot z razglednic.  Očitno sva šotor postavila kar na pravi lokaciji. Pa najbolj razburljivo dogajanje tistega dneva ob raziskovanju Grand Tetona? Bržkone kar helikoptersko reševalna akcija reševanja ponesrečenca iz gore. Pa še tisto nisva ugotovila ali se je kdo ponesrečil zares ali pa je šlo samo za vajo.

Po več kot 1000 km dolgega in mrzlega čakanja naslednji dan...Končno! Pred nama se je v vsej svoji lepoti naslikal Yellowstone, največji nacionalni park na svetu, preberem. Gejzirji, vroči izviri živo fluorescentnih barv, fumarole, brbatojoče živo blato, med njimi pa grizliji, črni medvedi, volkovi, bizoni in losi v svojem naravnem divjem okolju. Yellowstone je nacionalni park, na katerem se nahaja 60% vseh gejzirjev in vročih izvirov na svetu, njegove lepote pa vsako leto pritegnejo 4 milijone obiskovalcev s celega sveta. Še en naravni in geološki čudež torej. Dve najbolj obiskani regiji znotraj parka sta Geyser Country in Mammoth Country. Ob prihodu skozi južni vhod sva z Zvonetom po obisku  najprej zavila kar do Old Faithful gejzirja, najbolj znanega, saj nisva želela zamuditi njegovega izbruha. Do naslednjega bi morala namreč čakati spet uro in pol, kot so nama povedali prej v enem izmed centrov za obiskovalce.

Še pred tem nova prigoda tistega dneva. Rangerji so nama z Zvonetom očitno začeli počasi postajati kar usojeni. Ob prehitevanju nekega avtomobila čez polno črto, ki je, kot je tam kar običajno, dejansko vozil še počasneje od Zvoneta,  naju ponovno ustavi ranger. Ameriški rangerji v njihovih nacionalnih parkih imajo dovoljenje, da te kaznujejo. Ranger je bil dobre volje, zato naju je tistikrat samo opozoril. A do konca Yellowstona si takšne napake ne smeva več privoščiti, še nama prijazno pravi.

Ob urejenih potkah v bližini Old Faithful gejzirja, kamor sva najprej zavila, se nahajajo še nešteti drugi gejzirji in  brbotajoči termalni izvirji vroče vode pisanih barv. Ob vsakem izvirju je na tabli zapisano njegovo ime in naslednji čas bruhanja. Pred enim izmed gejzirjev preberem - Grand Geyser -največji izmed vseh gejzirjev, saj bruha kar 60 m visoko. Čudi me, kako to, da ni tako znan kot Old Faithful geyser. Domnevam, da zato, ker ne bruha tako pogosto. Sprehajam se po lesenih potkah in se osupla čudim. Če je Grand Canyon ena izmed redkih stvari, ki lahko še osupne Zvoneta, ja, potem je Yellowstone brez dvoma lokacija številka ena najinega potovanja do tedaj, ki je popolnoma osupnila mene. Zavem se, da se nahajam na površju bržkone največjega živega vulkana na svetu, ki bi lahko eksplodiral vsak trenutek. A te nič ni strah, so me spraševali doma. Malo za šalo, malo zares...Dragi moji, ne, na potovanjih jaz nikoli niti za sekundo ne pomislim, da bi v moji bližini slučajno ravno takrat  razneslo kakšen vulkan ali kaj podobnega. Če ga ni razneslo že prej, je zelo verjetno, da ne bo eksplodiral niti takrat, ko se na njem slučajno sprehajam ravno jaz. :)

Od navdušenja sem čisto pozabila na premražene dneve in noči preteklega tedna. A kdo bi si mislil. Z Zvonetom do Yellowstona očitno ne bi mogla priti ob bolj ustreznem času, tudi če bi to namenoma načrtovala. Po najini popoldanski malici nekje zadaj za osamljeno mizo centra za obiskovalce je namreč čisto zares začelo še snežiti. Sneg se je mešal z dežjem, temperature so se spustile na kakšnih 8 stopinj Celzija, takšno vreme pa za drugo polovico junija tam dejansko res ni običajno, izveva od domačinov. In meni Zvone pred potovanjem pravi, naj vzamem zraven bolj kot ne le poletne in lahke stvari? :) No, če sva v dveh tednih uspešno prišparala kar nekaj pri hotelih, nama pa danes zagotovo ne uide. Nekaj poceni za eno noč bova pa menda nekje že našla, ali? Kakšna je torej cena najcenejše nočitve v Yellowstonu? 200 - 300 dolarjev, izveva. Ne, to pa res ni šans, da plačava toliko. Zapeljeva izven parka do West Yellowstona in iščeva najcenejši motel. Vse je polno, pravijo vsepovsod, počitnice so se začele, edina in najcenejša soba, ki bi jo še dobila, je na voljo za 150 dolarjev. Najemita kombi za eno noč, to počne marsikdo, nama pravi lastnik enega izmed motelov. Ura je bila že pozna, bližala se je tema, kmalu nama bodo zaprli še zadnje trgovine. Kje bova danes spala? Kazalo je, da bova tokrat morala res kar krepko seči v najin mošnjiček, s 150 dolarji sva z Zvonetom v Ameriki preživela namreč kar nekaj dni, ko sva se v hipu odločila, da raje investirava v nakup dodatne "posteljnine". Najbrž zadnji hip pred zaprtjem sva v eni izmed trgovin za 77 dolarjev nakupila dve pravi debeli volneni odeji in dvojne tople dolge gate skupaj z viskijem, neustrašna, da tudi tokratno noč preživiva na prostem. No, cilj je bil, da predvsem preživiva. :) Neka družina s svojim avtobusom bi naju gostila na svojem prostoru v enem izmed kampov. Ne, kljub temu morata plačati polno ceno, pravi gostitelj kampa. A za tiste 4m2 brez vsega 20 dolarjev? Good luck with finding a better free place here, you won't find it, še nama cinično pravi.  Ali ni tam okoli  National Forest pa saj tam lahko kampirava vsepovsod zastonj? No, časa za ugotavljanje tisti večer več res ni bilo. Šotor sva postavila nekoliko skrita v gozdu kar ob enem izmed počivališč glavne ceste. In očitno tam nisva bila edina. Na počivališču je stal avto in v njem nek Američan z otrokom, ki se nama je približal in če se ne motim je v avtu prespal tudi on.

Naslednji dan naju je z Zvonetom ob prihodu v park pričakala vsaj kakšna 15-kilometrska kolona avtomobilov pred nama, ki se dejansko ni premikala nikamor. Zvone je najprej kršil pravila in z motorjem uspešno vsake toliko prehiteval stoječo kolono po desni ali po levi, a koloni kar ni in ni bilo videti konca. Počasi mu je začelo prekipevati, ko se je jezen že skoraj odločil, da raje kar obrneva in odideva iz parka, kot pa tvegava kazen. Celo večnost sem čakala na tale ferdamani Yellowstone, skoz dež in mraz sva prevozila več kot 1000 km, samo zato, da bi ga končno videla, sedaj tik pred ciljem pa mi Zvone pravi, da bova obrnila? Ne vem, mogoče je Zvone začutil moje razočaranje ali pa je tudi njega gnala potovalna radovednost, kakorkoli že, nadaljevala sva še nekaj kilometrov naprej, ko od turistov ob poti izveva, da je kolono ustavila kar – horda bizonov z mladiči, ki je prečkala cesto! In midva sva mislila, da je kriv vikend in začetek poletnih počitnic. Po kakšni uri vožnje nama je le uspelo prebiti skozi kolono, zagledala sem jih - bizone - sicer nekoliko že oddaljene, a še vedno dovolj blizu, na svoji desni.

Nekaj kilometrov naprej naju je ponovno ustavila kolona. Ko se spet začneva spraševati, le kaj je ustavilo promet tokrat, zagledava ob cesti, le kakšnih 30 m vstran, ležerno počivajočega pod drevesom medvedjega mladiča, ki se prav nič ni pustil motiti fotografiranju in radovednim pogledom turistov.

Zapeljala sva do Norrisa, kjer se se ob potkah še enkrat sprehodila med čudovitimi gejzirji, termalnimi izvirji živih barv, jezerčki in fumarolami. Po poti naprej sva ustavila na  Canyon Village in si kakšnih 30 kilometrov naprej mimogrede ob poti ogledala še 40 - metrski slap Tower Fall, nato pa hitro pičila proti Mammoth vročim izvirjem na severu. Na slikah so ti terasasti bazenčki vroče vode, podobni tistim v Pamukkalah v Turčiji, izgledali prav lepo, a žal sva ob prihodu ugotovila, da jih je veliko praznih oz. ne delujočih. Voda oz. vrelci namreč tamkaj očitno kar  izumirajo in to ekspresno hitro. Čisto drugače je to izgledalo, ko sem bil tukaj nazadnje, pravi Zvone. Skromnih 25 let nazaj, le kaj bo torej z Mammothom čez naslednjih 25 let, ali bo sploh še obstajal? No, tukaj pa nekaj fotografij s tega dela poti:

Na poti iz Yellowstona sva razmišljala, da bi si pa midva končno vendarle le privoščila kakšen hotelček z bazenom, podoben tistemu v Phoenixu prvo noč. No, v Bozemanu pa menda res ne bodo tako dragi? Ja, seveda, kar sanjaj naprej, ob omembi cen sva se ponovno raje spravila nazaj na motor in šotor postavila nekje v Buttu, pod streho in skrita kar za neko hiško ob cesti, za katero se je izkazalo, da je v bistvu postavljena v spomin tamkaj v bližini ustreljenemu policistu. Najcenejša skromna motelska luknja v Bozemanu namreč stane 90 dolarjev na noč brez takse. Kako je mogoče, da sva v Phoenixu za skoraj 15 dolarjev manj dobila za ta denar že skoraj luksuzno sobo z bazenom? Ne, tole pač ni Arizona, nama povejo.

In midva sva že bila v Montani. Naslednji dan je sledila vožnja skozi Wisdom, kjer sva si v pravem kavbojskem lesenem Antlers Saloonu privoščila pico s pivom. In kako izgledajo ti lokalni saloni in oštarije v takšnih zakotnih vasicah daleč od vsega? Tistole pico sva z Zvonetom jedla praktično sama. Za šankom so pili pivo morda trije ali štirje domačini pa še tisto je bilo videti, da se raje vsak drži bolj zase, kot pa da bi se kaj veliko družil. Depresiven pogled. Posedela sem nekaj časa na leseni klopci pred salonom in razmišljala o življenju tamkaj. Vsakih nekaj minut je mimo po cesti morda peljal en avto. Lepo je peljati tam mimo z motorjem, a da bi tam prav živela, uh ne, nebi. 

Vozila sva nekje skozi Bitterroot Mountains. Na eni izmed najinih postojank se mi je približal domačin. Črnka je bila skupaj z njim. Lou je njegovo ime, poročen je z Afričanko. Zapletemo se v pogovor. Povabita naju na večerjo k sebi domov v Salmon, tam lahko tudi prespiva, pravita. Z Zvonetom sva zvečer v Salmonu kupila liter vina in se odpravila na naslov, ki sva ga dobila. Lou in njegova žena živita na precej samotnem kraju. Razkažeta nama svoj dom, leseno hiško, niti ne veliko, vsepovsod okoli pa polno lop in starih avtov, kot jih pri nas vidimo na odpadih, v katerih zbirata vso možno kramo in drobnarije. Oba stara kakšnih 50, 60 let. Ona je v afriški vasi, kjer je živela dokler ni spoznala Lou-ja, bila kraljica. Kot sem razumela to pomeni predvsem častno funkcijo. Kraljica naj bi tam predstavljala modro osebo, h kateri se vaščani tiste vasi obračajo po nasvet. Revni so tam njeni domači. Mislijo, da je bogata in pričakujejo od nje, da jim bo pomagala z denarjem. Ni se želela poročiti z Afričanom, želela si je belca, vse dokler nekaj let nazaj ni spoznala Lou-a in odpotovala skupaj z njim v Ameriko. Lou šiva oblačila in jih prodaja po internetu. Nekaj malega s tem tudi zasluži, pravi. Kljub temu sem se spraševala od česa sploh živita, saj je njun dom videti precej skromen. Veliko namreč tudi potujeta, enkrat na leto v Afriko k njenim pa enkrat na leto v Evropo, nekam na sever. Povsem neobremenjena s prihodnostjo pri svojih letih, še vedno iščeta kraj na svetu, kamor bi se lahko preselila in lepo živela. Sprašujeta kako je kaj življenje pri nas in po Evropi. Lou naj bi bil po starših slovaških korenin. Iščeva kraj na zemljevidu, od koder bi naj izviral, a ga ne najdeva. Smeji se njuni zbirateljski žilici in kramariji, to je značilnost Američanov, pravi. Američani si to lahko privoščijo, saj je Amerika velika in imajo dovolj prostora. In ja, res je, še ena značilnost, ki sva jo z Zvonetom opazila med vožnjo skozi marsikatere kraje...Američani res radi zbirajo okoli svojih domov in kmetij...stare stroje, naprave, stare avte....vse. :) In videti je, da jih prav nič ne skrbi, kako to izgleda in kaj o tem menijo drugi. Z Zvonetom bi lahko prespala v eni izmed njunih lesenih lop na eni izmed starih žimnic, a z Zvonetom sva se nazadnje odločila, da bova kot običajno in kot sva pač že bila navajena pred njuno hišo postavila kar - svoj šotor. 

Z Zvonetom sva naslednji dan nekje ob cesti iz Salmona proti Challisu naletela na čisto pravi vrelec vode. Saj res, Lou nama je prejšnji večer omenjal izvire vroče termalne vode, ki jih v Idahu in tam okoli bojda kar mrgoli. A da so takšni bazenčki za kopanje na voljo kar zastonj ob cestah? Motor sva pustila kar ob cesti. Kljub oblačnemu in kot običajno ne ravno toplemu vremenu in vetru ( verjetno ni bilo kaj več kot 15 - 20 stopinj), sva na hitro smuknila v kopalke in se odpravila nekaj 10 metrov navzdol proti mrzli reki ( vrelec je namreč iztekal v reko). Na brežini so okoli vrelca ogradili kamenje in naredili majhen bazenček, da bi vročo vodo zajezili. Voda, ki tam priteče iz globine zemlje, naj bi imela okoli 120 stopinj. Skoraj sama sva bila tamkaj, mojim dvotedensko neznosno prezeblim kostem pa je vroča voda tako prijala, da sem Zvoneta kar takoj informirala, da se od tam več ne premaknem vsaj par ur. Prespala sva nekje v Boisu.

Čakala sem Pacifik. Ocean. Slavna pacifiška obalna cesta. Redwood in največja drevesa na svetu. Sonce. Konec junija pa bo tam menda končno ja kaj topleje kot v teh kanjonih in hribih, kjer sva zdaj?  A kakšen dan je bilo treba še počakati. Krajevna logistika tistega dne...Payette, Weiser, Hells Canyon ( tole pa morata videti, če že kaj tukaj, lepa motoristična cesta vodi skozi, nama je povedal Brandon, podjetnik, popotnik in motorist, preberem na njegovi vizitki - v poplavi samih Harleyev, ki sva jih srečevala na poti, za spremembo celo z BMW-jem in žaklji kot midva ), Baker City in Sumpter, kjer sva z Zvonetom nekje ob potočku tudi šotorila.

Od tam sva v smeri Pacifika proti zahodu vozila mimo Prinevilla do Benda, ko sva nenadoma naletela na čudno lepo in zanimivo pokrajino s črnimi kamninami in osušenimi požganimi gozdovi. Dvigala sva se spet do višine kakšnih 1500 metrov in šele nekje na vrhu ugotovila, da se dejansko nahajava sredi ugaslih vulkanov, ki so tam bojda bruhali le kakšnih 1500 let nazaj. Lokacija? Lava Lands čez Mckenzie Pass. Cesta se je na drugi strani spuščala navzdol in polagoma so tudi suha drevesa vedno bolj začela postajati podobna gozdu, ko sva ob koncu poti naletela na še na en lep kamp z mizo in straniščem. No, tisti večer nisva bila čisto sama, okoli naju je kampiralo kar nekaj mladih Američanov s šotori in avti. Še več termalnih vrelcev se nahaja tukaj v bližini, pravi Zvone, kot je izvedel od vesele družbe. Tile naravni in brezplačni termalni vrelci so nama namreč postali prav všeč, zato sva jih naslednji dan kar zavzeto iskala. Žal tistega, ki bi se naj nahajal tam okoli, nisva našla. Naletela sva na Belknap Springs, plačljivo turistično varianto s čisto pravim urejenim bazenom ( očitno Američani vsaj z nekaterimi tudi služijo ), a midva sva želela najti še kakšnega brezplačnega ter povsem neokrnjenega, naravnega brez turistov, podobnega tistemu prejšnji dan. Našla sva ga...skritega in zajezenega v gozdu pod skalo ob reki...Bigelow Hot Spring. Da sva prišla do njega, sva se morala kar potruditi. Tisti bazenček je sicer bolj podoben umazani mlakuži, družbo pa nama je delala skupinica mladih Američanov.  A prezebli po številnih dnevih na motorju mi sicer za to ni bilo prav nič mar, samo, da sem se okopala in ogrela.

Zvezni državi Montana in Idaho, skozi kateri sva vozila tiste dni, mi sicer ostajata v spominu še po marsičem drugem. Montana kot idilična zelena pokrajina z gorami in snežno belimi vrhovi naokoli, Idaho po neskončnih poljih in travnikih po katerih se prosto pase govedo. Neskončno velike farme in ranči so tam. Tole njihovo meso pa mora biti res zdravo, sem komentirala Zvonetu ob pogledu v dolino pod nama na brezštevilne črede. Le kako vse te glave spravljajo nazaj na farme? Tale živina je namenjena le mesni proizvodnji in ne mleku, nama pove mimoidoči domačin, ki je peljal mimo naju. Za več milijonov dolarjev se je prodajal eden izmed rančev tamkaj, še izveva.  

V spominu mi na eni od lepih zanimiv točk, kjer sva ustavila, ostaja tudi 81-letni zelo vitalen gospod na triciklu. Le od kod se je vzel, pomislim. Osamljene dolge ceste in neskončni kilometri, ki sva jih delala z Zvonetom med posameznimi kraji, so svojevrstna avantura že za jeklene konjičke, kaj šele za kolesarje. Vdovec, 51 let je bil zelo srečno poročen, je povedal. Pred ženo je bil skupaj s svojo srednješolsko "sweatheart", s katero sta takrat zaključila,  a po ženini smrti 51 let kasneje sta se ponovno našla in sedaj sta že nekaj časa spet skupaj.

In še ena zanimivost, ki sem jo opazila. Vsaka zvezna država ima na avtomobilih svoje posebne registrske tablice, nekatere imajo kratek opis. Tako sem recimo na registrskih tablicah za Montano opazila napise "Big Sky Country", za Idaho pa kar "Famous Potatoes". Le kaj bo pisalo na tistih v Californii, sem se spraševala.

Le še kakšnih 120 kilometrov od Pacifika sva se nahajala. Kar mimo Eugene bova peljala pa vse do Florence-a ob oceanu, sva razmišljala zjutraj tisti dan pred odhodom iz kampa. Vreme bo, sva rekla. Sanjala sem o nori vročini in soncu prva dva dni potovanja po Arizoni.

Ob prihodu na Pacifik pa naju je precej klasično pričakala...megla, dež ter 13 stopinj. :) Ob obali sva navkljub slabemu vremenu vozila vse do oceanskega mesteca Port Orford, ko sva začela razmišljati, da bi bilo dobro počasi najti kakšno prenočišče. Hotelček ob morju - 120 dolarjev za noč, najcenejša soba - 80 dolarjev brez takse ali nama dobra poznana tretja varianta...plačljivo parkirišče za avtodomaše tik ob oceanu – 10 dolarjev pustiš zapakirane v kuverti.

Mraz, megla, bučanje Pacifika le nekaj metrov vstran tik pod nama, sivo nebo, dežne kaplje, poletna spalka, volnena koca in dolge gate, ki mi nikoli niso bile dovolj, skoraj popolnoma razpadli in 5-krat prelepljeni škornji z lepilnim trakom, mokre dvojne nogavice na mojih nogah in med nekaj toplo ogrevanimi avtodomi - dva norca na motorju s šotorom...pa saj to ne more biti res, pomislim in se skoraj polulam od smeha, ko zagledam Zvoneta, kako že spravlja šotor z motorja. Pridi, v vojnem stanju se deli tudi viski, mi velikodušno pravi Zvone. :)

Zavila sem okoli hribčka in se na drugi strani med hišami povzpela navzgor, nujno sem morala nekam na stranišče. Ob prihodu na vrh sem doživela enega najlepših pogledov tistega dneva. Večer, epske skale v morju, pogled na pacifiško obalo, bučanje valov in veter. Nepozabno. In tista pacifiška megla, ki se tam rada dviga okoli skal v morju, daje pravi filmski pridih skrivnostnosti. Spomnila me je na film King Kong. Pacifik ima res svojstven čar.

CALIFORNIA, OREGON, WASHINGTON

27.6.2019- 1.7.2019

Nekje po poti sva izvedela, da bo slavna pacifiška obalna cesta Highway 101 boljša z vožnjo od juga proti severu. Tako sva se odločila, da najprej zavijeva na jug do parkov Redwood v Californii pa potem nazaj proti Seattlu. Zrak je navkljub ne preveč obetavnemu vremenu tiste dni meni vseeno drugače dišal. Kajpak zaradi oceana in pacifiških obalnih mestec mimo katerih sva vozila. Zanimivo in smešno obenem se mi je zdelo, da v Crescent City na tablah najdeš res veliko opozoril glede tsunamijev. Kar 33 naj bi se jih zvrstilo tam od leta 1923, a le eden od njih naj bil bil dejansko uničujoč, pravzaprav je bil največji na ameriški pacifiški obali. No, če bi do tega dejansko prišlo, z Zvonetom najbrž ne bi imela ravno veliko časa, ali pač, sem razmišljala ob opozorilih.  

Posebna klima z značilno pacifiško obalno meglo, naj bi bila med drugim posebnega pomena za ohranitev nacionalnih in državnih parkov Redwooda, kjer rastejo največja in najstarejša drevesa na svetu. Debela do 8, visoka do 115 metrov, stara pa tudi od 2000 do 3000 let, so tako med najstarejšimi živimi bitji na našem planetu. Nekaj ur sva namenila vožnji skozi park oz. kar gozdove gromozanskih dreves in ustavljala ter se sprehajala po zanimivih točkah. Drevesa so postajala vse večja in večja, kot je videti pa tam niti deteljica, ki raste po parku okoli dreves ni normalne velikosti, ampak je vsaj petkrat večja od naše navadne.  Nekje pri Klamathu sva obrnila in zavila nazaj proti severu potem pa pičila v notranjost in proti severovzhodu do Grants Pass-a, kjer sva tudi prenočila.

Naslednji dan sva vozila do Crater Lake-a, vulkanskega jezera poznanega po svoji temnomodri barvi, s skoraj 600 metri pa tudi najglobljega jezera v Združenih državah Amerike. Nastanek jezera pripisujejo izbruhu vulkana Mt. Mazama kakšnih 7700 let nazaj. Zaradi velike eksplozije se je namreč gora sesula in ustvarila globoko kaldero, ki jo je sčasoma zalila voda. V jezero se ne izteka nobena reka, ampak se voda menjuje in polni zgolj s stopljenim snegom okoliških gora. Žebljičke za najino streho nad glavo sva tistega dne zabila nekje pred Roseburgom ob reki na lepem prostoru, ki je dejansko namenjen raftarjem. Če ni nobenega znaka, da je prepovedano, potem je že dovoljeno, kajne? :)

Ob prihodu nazaj na obalo naslednji dan je sledila panoramska vožnja ob Pacifiku, ki sem se je res veselila. Končno se je naredil prav lep sončen dan, vožnja po obalni pacifiški cesti Highway 101 pa je nekaj kar je res vredno doživeti, še posebej z motorjem. Kilometre in kilometre obale ob Pacifiku, fantastični razgledi z visokih klifov na ocean, neskončne peščene plaže, zalivi in sipine po katerih divjajo štirikolesniki, med vsem tem pa obalna mesteca s pridihom po morju. V Neskowinu sva pred večerom direktno ob glavni cesti našla počivališče z neverjetnim pogledom na Pacifik pod nama. Ni nas bilo veliko, mlad par z najetim avtomobilom je prespal na asfaltnem počivališču poleg naju in dva Američana - mož in žena s svojim avtobusdomom sta nama delala družbo. Da bi prvo jutranjo kavo z nepozabnim pogledom na Pacifik s tistega cestnega počivališča zamenjala za hotel ali enega izmed kampov za 40 dolarjev, ki sva ga našla tik ob morju, kjer razen prostora - ki sva ga midva neprimerljivo lepšega našla popolnoma zastonj - niso ponujali ničesar drugega? Ne, ne bi. Razgleda tistega jutra na Pacifik ne bom pozabila nikoli v življenju. 

Predzadnji dan najinega skupnega potovanja sva z Zvonetom preživela v Tillamooku, kjer sva naletela na zračni muzej. Peljala sva mimo gore Sv. Helene ( Mount St. Helens) - vulkana, kjer je zaradi zadnjega izbruha leta 1980 umrlo ca. 60 ljudi.  Mimo zabasanega Portlanda po avtocesti,  kjer sem že mislila, da se skozi kolono ne bova več prebila ( kot sva izvedela sredi avtoceste ima Portland - meni čuden - poseben avtomobilski režim - od ponedeljka do petka za avte z dvema potnikoma, med vikendi, ki je bil ravno takrat pa lahko bojda vsi vozijo vsepovsod ), sem prvič najinega potovanja videla celo štiripasovnico. Gneča v Portlandu sicer najbrž niti ni nič posebnega, Portland je namreč glavno mesto zvezne države Oregon. Mimo nacionalnega parka Mt. Rainier, kjer sva nekje tudi kampirala še najino zadnjo skupno noč, sva naslednji dan po polžje počasi vozila skozi park in naprej proti Seattlu, kjer me je Zvone odložil v enem izmed hotelov izven mesta tik ob Seattleskem letališču. Zadnji dan celo ni manjkal niti "šoping" v trgovini  za 1 dolar, mimo katere sva tisti dan z Zvonetom dejansko peljala čisto po naključju. Zvone je tam zaradi mene skoraj izgubil vse svoje živce, saj sem v trgovini prebila najmanj kakšno uro. :) To je pa bolj ali manj praktično tudi bila edina trgovina brez hrane ali pijače, ki sem jo v treh tednih videla.

Pa še nekaj statistike za konec:

Motor: BMW GS1200 Adventure

Pokvarjen motor: samo enkrat na poti - sama - nič pred nama in nič za nama – kazalo je, da bo potrebno na servis, saj mašina naenkrat ni več vlekla. Ko sem že mislila, da par dni potovanja očitno odpade, je Zvone nekje iz dna kovčka potegnil svoje čudežno orodje in mašino – tega pač ne vem kako - popravil kar sam.

Število dni potovanja: 24

Število prevoženih kilometrov: 8500

Povprečno število prevoženih kilometrov na dan: 250-400 km.

Število prevoženih zveznih držav: 9 ( Arizona, Utah, Colorado, Wyoming, Montana, Idaho, California, Oregon, Washington ).

Število stoječih padcev z motorjem: 4 ( 5- ti je bil zimproviziran za namene Zvonetovih sledilcev na FB :) ). No,  tam pri 4. padcu nekje v Idahu, kjer bi z Zvonetom z lahkoto skoraj zgrmela v reko blizu naju ob cesti, sem začela sumiti, da Zvone to dejansko počenja nalašč in da so mu padci z motorjem očitno celo všeč ali pa rad pobira svoj motor, ne vem. :)

Količina uničenih škornjev: Samo en par, kakšnih 5 – krat prek in prek prelepljeni z Zvonetovim srebrnim svetlikajočim disko trakom. Ja, tudi na motorju je malo pač potrebno poskrbeti za svoj izgled, kajne? :)

Količina porabljenega denarja: brez stroška letalske karte ( pot do letališča in letalska karta nekaj manj kot 800 EUR) ca. 1330 dolarjev za oba, povprečno sva z Zvonetom trošila 50 dolarjev na dan za hrano in bencin, kar pomeni, da sva po osebi dnevno porabila ca. 25 dolarjev. No, z Zvonetom sva na koncu celo ugotovila, da bi se tri tedne potovanja po Ameriki dalo dejansko preživeti še z manj. Ampak mogoče raje v katerem drugem življenju. :)

Najvišja višina: bržkone kar gorski prelaz Independence Pass na višini 3700 m v Koloradu.

Po potovanju po Ameriki mi je tudi jasno, zakaj so Američani sinonim za debelost ( legenda pravi, da je v Amerika včasih obstajala lepa vitka Američanka, bi rekel Zvone. :) ) V Ameriki je namreč vse na veliko. Velike ceste, velike razdalje, veliki avtodomi, veliki parki, še coffee to go na bencinski črpalki v velikosti small in tako sladkan, da je še meni preveč, bi bil pri nas dejansko v velikosti large. Majhne velikosti namreč pri njih sploh ne dobiš.

PS: Zvoneta je potrebno redno opominjati na nafto. Parkrat bi nama je na poti skoraj zmanjkalo, ker sva na to ob gledanju naokoli pozabljala kar oba. 

PS2: Zvone ima tudi dober talent za skladanje pesmic. Na poti mi je skoraj sestavil drugi sonetni venec. No, o tem pa kaj več mogoče res kdaj drugič. 

PS3: Pozabila sem omeniti, da sem v Seattlu v hotelu prvič prižgala televizijo in da so poročali o nekem divjanju tornada tam okoli prejšnji dan, ravno tam kjer sva z Zvonetom peljala mimo. Izruvana drevesa, prevrženi avtomobili...Kakšen tornado, kje? Midva o tem ne veva nič. :)

PS4: Po tem potovanju sem ugotovila, da sem primeren material za poroko. :) Legenda namreč tudi pravi, če uspeš preživeti takšno skupno potovanje brez da bi se do konca skregal, bojda preživiš tudi zakon. No, če mi slučajno ne rata poroka, mi je pa vsaj z enim v življenju uspelo - potovanje.