TRIDNEVNI SKOK NA MALTO

Pisalo se je leto 2017. Rynair je ponujal milijon letalskih kart v več evropskih mest po smešno nizkih cenah od 5 EUR naprej. Greh bi bilo zamuditi takšno akcijo. Navsezadnje danes s 50 EUR v žepu še do slovenske obale več ne prideš. Poskrolala sem po razpoložljivih destinacijah in se zapičila v Malto. 10 EUR karta do Malte, 3 do 4 dni bo dovolj za tole žepno državico sem razmišljala ( Malta je med 10 najmanjšimi državami na svetu!), let nazaj je bil nekaj manj kot 30 EUR in kakšen mesec ali dva kasneje sva s kolegico Natalijo na beneškem letališču že čakali na najin  let.

M A L T A

ČAS POTOVANJA: 14.11.2017 - 17.11.2017

Malta v tistem času  glede na vsa dotedanja potovanja name ni pustila nekega posebnega vtisa. Od sonca ožgana zemlja in apnenčaste zgradbe v peščenih rumenih barvah, še njena zgodovina se mi vsaj takrat ni zdela kaj posebno zanimiva...Dolgčas. Ko se je spominjam zdajle 5 let kasneje pa razmišljam, da bi jo prav z veseljem obiskala še kdaj. Zagotovo bi jo danes videla s popolnoma drugačnimi očmi.

Malta je arhipelaška otočna država v Sredozemskem morju. Sestavlja jo več otokov, od tega sta stalno naseljena zgolj dva Gozo in Malta. Slednja je hkrati tudi največja, dolga 27 km, široka pa 14,5 km. Glavno mesto Valletta ( ki sicer po prebivalstvu ni največje, niti kulturno in trgovsko središče države – ta status ima mesto Victoria oz. Rabat kot ga raje imenujejo domačini, na otoku Gozo, poimenovano po britanski kraljici Victorii ob njenem zlatem jubileju, z nekaj malega prebivalci več), ima zgolj okoli 6000 prebivalcev.

Kot otok sredi Sredozemskega morja med Gibraltarjem in Azijo, je Malta skozi celotno zgodovino imela ključen strateški položaj, zaradi tega pa je danes, vsaj meni osebno, zelo zanimiva kot stičišče zelo različnih kultur. Malta je namreč svojstvena mešanica feničanskega in arabskega vpliva ( Turki so v 16. stoletju pod Sulejmanom Veličastnim s ca. 40.000  vojaki neuspešno oblegali Malto, ki jo je branilo zgolj 700 vitezov in ca. 8000 vojakov pod taktirko velikega mojstra malteškega viteškega reda Jeana Parisota de Valette, ki je zaradi odločilne zmage pridobilo izreden ugled, veliki mojster malteškega reda pa je s strani Svetega rimskega cesarstva pridobil naziv kneza in naslov visokost, Vatikan pa je njegov položaj izenačil celo s položajem kardinala ), na Malti so zelo vidni tudi vplive Evrope, predvsem Italije, Francije ( bojda na zvijačen način je Malto od malteških vitezov, ki so sicer z Malto dobro gospodarili 250 let, za kratek čas osvojil tudi Napoleon ) in Anglije ( Britanci so na Malti vladali 150 let najprej v obliki britanskega protektorata, kasneje je bila Malta njihova kolonija, Malta pa si je status neodvisnosti od Britanije priborila šele leta 1964).

Na Malto sva  z Italije prileteli okoli 13. ure. Še preden sva z letališča našli ustrezno avtobusno povezavo do Mdine, za katero sva se odločile, da bo najina naslednja postojanka, naju je ustavila neka gospa in nama podarila celotedensko avtobusno vozovnico, s katero lahko sicer potuješ po celotni Malti. Tako sva že v štartu privarčevale nekaj več kot 20 EUR. Malta ima za moje pojme kar precej dobre avtobusne povezave, otok je pa tako majhen, da se avta niti ne splača rentati ( po pravici povedano si v državi, kjer vozijo po levi - še en angleški vpliv poleg značilnih angleških telefonskih govorilnic - ulice so pa ponekod tako kotne, da mi je bilo ob gledanju 90 - stopinjskega, čeprav sicer zelo spretnega manevriranja avtobusov včasih kar slabo, sebe mogoče tudi najboljše ne predstavljam za volanom, čeprav mi je enkrat na skuterju sicer enkrat uspelo prefurati Bali J.)

V Mdini sva naletele na podzemne katakombe Svete Agate. Gre za podzemno pokopališče, ki je v bistvu skupek podzemnih rovov iz časa 2. in 3. stoletja našega štetja, ki so pa tako klavstrofobično  ozki in nizki, da se je Natalija ob spustu po kamnitih stopnicah v podzemlje navzdol raje odločila, da me počaka kar zgoraj. Zgodovina pravi, da naj bi se semkaj k molitvi pred preganjanjem v 3. stoletju zatekala mlada devica Agata pred vladarjem Deciusom in guvernerjem Sicilije, Quintianiusom, ki se je vanjo zaljubil. Nekaj mesecev kasneje naj bi bila leta 251 po mučenju ubita. V katakombah se nahaja na stotine grobnic otrok in odraslih, tedanji malteški prebivalci pa so imeli navado, da so v čast pokojnemu okoli podzemne mize, ki je vklesana v živo skalo, priredili tudi slovesni banket s hrano, danes bi temu rekli sedmina.  Katakombe so sicer znane po freskah na katerih so prikazani številni svetniki, vključno z Agato in polkrožni podzemni kapeli.

Po kosilu s tipičnim malteškim pivom v neki tamkajšnji vaški gostilni in ogledu mesteca, ki je znano po slikoviti srednjeveški in baročni arhitekturi s staro trdnjavo, sva se z avtobusom zapeljali do mesta Bugibbe na severu Malte, ki najbolj slovi kot turistična namestitvena rezidenca tako za Maltežane kot turiste. Moja »hotelska spominska kartica«, ki je za namene tega potopisa čakala v moji mapici kar 5 let,  pravi, da sva za 19 EUR na noč z zajtrkom vred dva dni prenočili v hotelu Santa Maria, hotel pa sva po internetu iskale kar na poti do tja, saj prej za rezervacijo kot ponavadi niti ni bilo časa.

Naslednje jutro sva iskale trajektno povezavo do otoka Gozo, ki je bil cilj najinega naslednjega dneva. Iz pristaniškega kraja Cirkewwa sva se zapeljale do Mgarrja na drugi strani. Želeli sva si ogledati templje Ggantija v bližini Xaghre. Gre za neolitski megalitski kompleks v osnovi sestavljen  iz dveh templjev, ki sta oba obrnjena proti vzhajajočemu soncu, sicer sta pa bila templja postavljena med letoma 3600 do 3200 pred našim štetjem, tako da gre za eno izmed najstarejših verskih zgradb na svetu. Tempelj spada pod Unescovo svetovno dediščino, ime je pa dobil po gigantih, verjeli so namreč, da so tempelj zgradili velikani, nekateri od teh megalitov namreč tehtajo tudi po 50 ton. Zgradba mi sicer ostaja v spominu tudi po dobrem muzeju iz katerega vodijo urejene poti med rožičevci ( ki so menda sicer najbolj znana malteška rastlina), borovci, palmami in drugim sredozemskim rastlinjem ven do megalitov.

Dan sva izkoristile še za ogled že omenjenega mesta Victoria v bližini znanega predvsem po stari citadeli oz. mestni trdnjavi od koder se razprostira pogled po celotnem otoku na vse štiri strani. Mesto sicer slovi tudi po baročni stolnici iz 17. stoletja znotraj obzidja in  baziliki svetega Jurija.

Po sva nadaljevale proti zahodu otoka do klifov Dwejre oz. bolje rečeno do slikovitega Azurnega okna na severozahodni obali otoka. Azurno okno je bilo ime za naravni skalnati lok, ki je bil ena glavnih turističnih znamenitosti Malte vse do 8. marca 2017, ko se je v nevihtnem viharju dokončno porušil, torej le nekaj mesecev pred tem preden sva obiskale Malto.  Hodile sva po osamljeni razčlenjeni skalnati obali z visokimi valovi, ki butajo v skalovje ( ta del je znan tudi kot priljubljena točka za potapljače), kjer razen hiške s turističnimi spominki z nekaj avtobusi in avtomobili na parkingu praktično ni bilo nič kaj drugega in iskale »okno«. Nisva ga našle. Od 28 metrov visoke naravne apnenčaste skulpture, ki se je žal le malo pred najinim prihodom zrušila v morje očitno ni ostalo več popolnoma nič. Odpravile sva se do hišice s spominki. Sledil je deja vu dobesedno primerljiv s prizori razsvetljenja iz filma Da Vinčijeva šifra, ko je Natalija med ogledovanjem ene od razglednic  nenadoma  doživela AHA efekt v stilu »VEM, KJE JE«, nekaj minut za tem pa sva ponovno stale na obali in strmele v morje in klif pred nama, kjer je lok nekoč zares obstajal in ja, razen klifa in morja na tistem mestu danes o kakšnem loku prav zares ni niti sledi več.

Naslednji dan je bil čas za obisk glavnega mesta Valletta s trdnjavo oz. srednjeveškim obzidjem, sicer pa mesto v osnovi predstavlja utrjen polotok z velikim naravnim pristaniščem. Pristanišče je v uporabi že 2000 let.  Splača se sprehoditi po lepih vrtovih Vallette z veliko razglednimi točkami pa mimo parlamenta po glavni promenadni ulici Trg republike, obvezen je pa tudi vsaj mimohod, če že ne drugega, mimo katedrale Sv. Johna. Katedralo so od leta 1572 pet let gradili vitezi malteškega reda, v marmornatih tleh katedrale pa se nahajajo grobnice v katerih je pokopanih okrog 400 vitezov in častnikov reda, med drugim je tam tudi že omenjeni veliki mojster Jean Parisot de Valette, sicer tudi ustanovitelj Valette. Katedrala, ki je sicer najbolj priljubljena kulturna turistična točka Malte ima kar devet kapel, vsaka je posvečena drugemu svetniku, loži viteškega reda oz. provinci ( aragonska, kastiljska, provansalska, angleško – bavarska itd...).

Z avtobusom sva se zapeljale do polotoka Vitoriosa oz. Birgu ( eno izmed treh bližnjih polotoških mest oz. tromestje, gre za najstarejše mestno pristaniško območje), kjer se prav tako nahaja kar nekaj  lepih razglednih točk s pogledom na pristanišče, vedno več časa pa sva ob raziskovanju mesta oz. mest posvečale iskanju prenočišča še najinega zadnjega dneva, ki ga pa tisti dan nikakor nisva našle. Cene hotelov so bile tam značilne za glavna mesta namreč previsoke najinemu žepu, zato sva se na koncu zapeljale do predela Marsaskala, ker sva računale, da bova tam našle kaj cenejšega in tam sva s pomočjo neke receptorke in domačinov v enem izmed hotelov zvečer končno našle nek soliden zaseben apartma. Dan sva zaključile s pizzo, vinom in hojo ob obali.

Deževno jutro sva ob poti proti letališču mimogrede izkoristile za ogled ribiškega mesteca Marsaxlokka, kjer sva si privoščile jutranjo kavo na dežju z rogljičkom in z romantičnim pogledom na pristanišče z ribiškimi čolni res barvitih barv ( pravijo jim Luzzo). Po tem kraj tudi slovi.

Ker pa je ostalo še nekaj časa ( avtobus je peljal mimo letališča)  odpravile še do ruševin templjev Haqar Qim  in Mnajdre na zahodni obali otoka. Prazgodovinska megalitska gigantska templja sta bila podobno kot Ggantija zgrajena več kot 5500 let nazaj in sta med najstarejšimi verskimi kraji na zemlji, Unesco oz. odbor za svetovno dediščino pa je kraj razglasil kot edinstveno arhitekturno mojstrovino. Templja se nahajata 500 metrov narazen, od leta 2009 sta zaradi sončne erozije sicer pokrita s platnenim šotorom, povezana sta s prelepo potjo s pogledom na morje, arheološka raziskovanja pa ugotavljajo, da sta bila kraja oz. templja v času njune uporabe med sabo zagotovo povezana tudi sicer. V kompleksu se nahaja tudi eden izmed boljših muzejev s 3D efekti, kjer za ceno vstopnice podoživiš tempelj iz nekih drugih časov z efekti dežja, strele, megle itd. Značilnost prvega templja je, da ob sončnem vzhodu točno na čas poletnega solsticija žarek sončne svetlobe posije točno skozi luknjo na severovzhodni del strukture. Svetloba se vidi kot krog, ki z dvigovanjem sonca po nebu potuje skozi tempelj. Njen pomen ni znan. Nekatere luknje drugega templja naj bi bile po matematičnih izračunih povezane z najsvetlejšimi zvezdami ozvezdja Plejad. Ob takšnih dejstvih se zamislim in se vedno znova zavem, kako majhni smo v resnici, kako zelo nepomembni so v resnici naši problemi s katerimi se vsak dan ukvarjamo in kako zelo zelo malo vemo o sebi in o svetu, ki nas obdaja.

Tisto dopoldne je končno tudi nama z Natalijo posijalo sonce ( kislo vreme se naju je držalo v bistvu cel čas najinega potovanja). Tam sva z Natalijo preživele 2 uri, kraja pa se spominjam po neki posebni energiji, zato bi tam z lahkoto prebila tudi cel dan.

In še zadnja stvar po kateri si bom zapomnila Malto? Bajtra liker iz kaktusovih listov, katerega sva z Natalijo kupile kar na malteškem letališču. Okus za moje pojme niti približno ni bil piten, a danes vem, da vsaj obstaja. J Okoli 5. ure popoldan istega dne sva bile že nazaj na beneškem letališču. Se je za 3 dni izplačalo skočiti na Malto? Vsekakor.

Tukaj pa še povezava do nekaj kratkih videov:  https://www.youtube.com/watch?v=thLMm9Ru_1g&t=166s