PROSTOVOLJSTVO V GAMBIJI - MYFARM

»A se res ne boste cepili vsaj proti rumeni mrzlici? Smrtnost rumene mrzlice je zelo visoka.«  Ko me je v ambulanti NIJZ za potovanja zdravnica ob drugem obisku že najmanj petič vprašala zakaj se ne bom cepila, se je tudi pri meni prižgala rdeča luč. Mar sem kaj spregledala, da ni cepljenje za Gambijo obvezno, je res tako nevarno? Takoj pišem Rebecci na kmetijo. Menda mi bo menedžerka kmetije s prve roke najbolje znala povedati kako je tam. »Dont' worry, yes, we have mosquitoes here and yes,  we have safety nets but you'll be fine. :) » A ko Rebecco ob resni zaskrbljenosti zdravnice tudi jaz že petič vprašam ali je res dovolj varno in mi Rebecca že skoraj nejevoljno odpiše...«Glej, res nismo imeli še nobenega primera rumene mrzlice ali malarije, zdravniki pač povedo, kar morajo povedati, a ti se raje kar cepi, da se boš počutila dovolj varno «, se končno odločim, da se cepila ne bom. Glede malarije sem se odločila za stand by terapijo in nakup tablet zgolj za nujni primer pa še to samo 1 škatlice namesto 2 (morda jih bom pa kdaj potrebovala ob potovanju v južno Ameriko, razmišljam). Nakupim še najmočnejši repelent proti komarjem za tropske kraje, hidracijske praške in neke probiotične tablete za prebavo, ostalo pač bo kot bo. Kakšne 3 tedne kasneje so se mi moji Gambijci smejali, češ, da malarije tukaj ne poznajo.

PS: Ravno par dni nazaj, to je 5 mesecev kasneje od mojega potovanja,  mi je prijatelj z Gambije Abass, ki živi na obali, pisal, da je zbolel za malarijo. A pustimo zdaj to.

Iščem najcenejšo letalsko karto do Banjula. Ko mi Scyscanner kot najboljši zadetek vrže povratno karto v višini 800 EUR in že skoraj obupana pomislim, da Gambija zame odpade, mi Petra z Nizozemske, ki me je v prvi vrsti povezala s kmetijo napiše, da so do Banjula najcenejše povratne karte za manj kot 100 EUR z Barcelone. Morda sama najdem kaj cenejšega iz Slovenije do Španije? In res se je našlo...povratna karta Dunaj – Barcelona za 200 EUR. Odločitev je padla zelo hitro, čez mesec dni že letim, Petra mi pošilja še zadnje napotke za Gambijo in 4. septembra 2022 zvečer me je ata odpeljal na avtobusno postajo do kombija, ki me je peljal na Dunaj. V Banjul sem sicer prispela šele naslednji dan ob 19. zvečer (najcenejše karte pač niso tudi najhitrejše). K sreči sem tako imela več kot dovolj časa za nepovezovalni let iz Barcelone do Banjula, saj je let iz Dunaja do Barcelone, ki sem ga imela naslednje jutro, bil za več kot 2 uri prestavljen.

PROSTOVOLJSTVO V GAMBIJI – MYFARM

5.9.2022 – 19.9.2022

Kmetija MyFarm v Gambiji je del afriškega Startup-a in sicer gre za dobrodelno organizacijo v osnovi locirano na Norveškem, z misijo izboljšati življenje v Gambiji z izobraževanjem, praktičnim usposabljanjem, agrikulturno inovacijo, organsko pridelavo po principih permakulture, okoljsko zaščito, marketingom, podjetništvom oz. z osnovno idejo izobraževanja vse od semena do posla.  Kmetijo sem našla že kakšno leto ali dve nazaj na spletu, ko sem iskala prostovoljske projekte po svetu. Z Rebecco in Lucasom, menedžerjema kmetije, (ki sta sicer Rebecca Angležinja, Lucas Jamajčan), sem se povezala preko skupnosti Travel2 Connect z Nizozemske, od koder se mi je, kot že rečeno, oglasila Petra. Prostovoljstvo na MyFarm se za nas Evropejce plača, v višini odvisni od tega kako dolgo nameravaš ostati tam. Nekje polovica se prispeva za kmetijo. Vključeno je prenočišče in en obrok hrane dnevno, ki se skuha za vse zaposlene oz. delavce in obiskovalce kmetije, ostala polovica denarja gre organizaciji Travel2Connect na Nizozemsko. Za dva tedna bivanja na kmetiji sem plačala 555 EUR. Sama kmetija sicer ni večja kot kakšen hektar. Na njej hranijo nekaj pujsev, kokoši in rac, sicer pa kmetijo vsakodnevno obiskujejo otroci pa tudi odrasli, saj tamkaj potekajo raznorazne okoljske in podjetniške delavnice, izobraževanja, bralni in umetniški dogodki.  Vrtna ekipa skrbi za tistih nekaj živali, za celotno kmetijo, ureja park, potke, drevesa, ribnik, sadi nova drevesa, prideluje semena, zelenjavo, pobira sadeže. Izobraževalna ekipa je razdeljena v več različnih sklopov, računalniško tehnološko, znanstveno, pisno-bralno, ustvarjalno, ki potekajo v treh hiškah. V centralnem vrtnem paviljonu (pravijo mu bantaba), ki je nekakšno zbirališče vseh, je vsakodnevno vzgojitelj, ki z otroci bere, piše, dela z njimi naloge, vsem sklopom pa je skupno, da so med tednom od jutra do popoldneva polne otrok, obiskovalcev in zaposlenih. Na kmetiji skupina 3 deklet izdeluje tudi naravna mila, kozmetiko in prideluje zelišča. Kuharici in njune pomočnice vsak dan skuhajo kosilo. Vsak, ki kmetijo obišče, si sam izbere aktivnosti in določi kaj je njegov cilj obiska, kaj bo na kmetiji počel in s čim bo soprispeval k osnovni ideji.

V času mojega obiska, to je proti koncu deževne dobe, je  ob vsakodnevnem dežju kmetija bila prava bujna oaza afriškega tropskega rastlinja in zelenja. Ob mojem prihodu, ki so ga vsi bili nenormalno veseli, saj sem bila prva in edina prostovoljka, ki je prišla po dolgem času (prostovoljci oz. turisti najraje pridejo v času turistične sezone oz. suhe dobe, to je od oktobra, novembra pa nekje do marca), so mi povedali, da sem prišla na res dobro in varno mesto. In res...v primerjavi s tistim ostalim malim delom Gambije, ki sem ga uspela videti v 2 tednih, je MyFarm res pravi blagoslov in za moje pojme za Gambijce pravi mali vzoren primer, kako bi Gambija lahko napredovala izmed ene najrevnejših držav na svetu in kako bi lahko izgledala drugače.

Gambija je časovno 2 uri za nami. Ob mojem prihodu na banjulsko letališče ob 19. uri po njihovem času je tam bila že trda tema. Rebecca mi je zadnji hip sporočila, da me na letališče ne pride iskati ona, ampak da bo pome poslala Baboucarr-ja. Že, že, a  kako se bova našla? Na prihodih me takoj ustavi črnec in se mi menda predstavi z imenom. Sem ga res slišala pravilno, da je omenil MyFarm in  Renata? Po 22 urah potovanja v letališkem vrvežu več kot 4600 kilometrov od Slovenije,  so se mi namreč  glavi tistem trenutku  začeli prikazovati prizori ugrabitev iz ameriških filmov. Poslovim se od Wendy, mlade Čehinje, ki je sedela z mano skupaj na letalu  in mi obljubila, da me pride obiskat na kmetijo in se napotim s črnim tipom do starega kombija, za katerega kasneje izvem, da ga je Baboucarr pridno očistil samo zame. Kljub temu sem se ob nedelujočem varnostnem pasu, nedelujočih ključavnicah in čudnih škripajočih zvokih, da ne omenjam, da so med evropskim in afriškim standardom čistosti, res enormne razlike, sploh v času vsakodnevnega dežja in blata,  začela počutiti varno šele po kakšnih 15 minutah, ko sem ugotovila, da je to res Baboucarr in da me res pelje na kmetijo. Poleg tega je Baboucarr res zelo pomirjujoč in prijazen, zato sem se ob njem zares zelo hitro sprostila in pomirila.

Od letališča do kmetije je kakšne pol ure, to je samo kakšnih 10, 11 kilometrov, a transport v Gambiji izgleda bistveno drugače kot pri nas. Nekaj malega kolikor tolikor dobro asfaltirane ceste sem videla samo na poti od letališča prvi in zadnji zadnji dan, vse ostalo ni podobno našim cestam. Že kmalu po prihodu sem ugotovila, da z vsemi mojimi potovalnimi načrti po Gambiji najbrž ne bo nič in da bom videla veliko že samo, če bo mi v času potovanja uspelo priti do 20 km oddaljenega Banjula. Ljudje se vsepovsod prosto sprehajajo ob cesti, skupaj s kravami, osli, ki nekaterim predstavljajo transport, med taksiji, kolesi, skuterji. Na cesti, na ulicah so nenehno zastoji, gneča in vsepovsod polno ljudi, ki kaj prodajajo ali prevažajo. Gambija nima krajev in mest, kot jih poznamo mi. Območje na katerem se nahaja kmetija, se imenuje  Nema Kunku. Orientacija za pot do kmetije so semaforji oz. traffic lights v Sukuti na glavni cesti. Če se dobro spomnim so to bili edini semaforji daleč naokoli, ki sem jih videla, če ne celo edini pa še ti so bili nedelujoči.  In še najbolj zanimiv del prvega dneva... MyFarm se nahaja kakšna 2 kilometra od glavne ceste proti notranjosti, cesta do tja v času deževne dobe pa je tako slaba,  da do tja v času deževne dobe upajo peljati samo redki taksisti. Baboucarr je s kombijem pogumno vijugal naprej po poplavljeni cesti in to po tako globokih luknjah, ki so izgledale kot mini ribniki, da sem se med vožnjo spraševala, kako tako točno ve, kje mora peljati, da ne nasede. Na kmetiji me je pozdravila Rebecca, saj je Lucas, njen partner, v času mojega obiska bil delovno v Ugandi. Napotila me je do mojega »doma« za 2 tedna in mi ga razkazala. Na moje presenečenje me je pričakala velika kamnita, prav prijetno urejena hiša  v preprostem naravnem stilu, a za afriške razmere, kot sem ugotovila kasneje pravi luksus.  V hiši s 4 spalnicami sem 2 tedna bivala popolnoma sama, saj sem bila v tistem času kot že rečeno edina prostovoljka iz Evrope. Na kmetiji je sicer že nekaj mesecev prebival tudi prostovoljec Alpha Jallsh iz Sierre Leone, a on je bival v mali okrogli hiški v bližini moje ter Rebeccine in Lucasove hiše. Seveda ima vse tudi svoje minuse, tudi moja hiša.  Že prvo noč ( brez elektrike in ob soju sveč, saj se kmetija napaja na solarne celice, pri čemer pa elektrike zaradi veliko obiskov zmanjka običajno še pred temo, ) sem ugotovila, da je voda za tuširanje mrzla, poleg tega ima tudi poseben vonj, tako da mi je tudi brisača začela kar fino smrdeti že drugi dan ( Gambijci sicer vse perejo na roke, bojda neki edini pralni stroj na kmetiji pa je ob odhodu nazaj v Evropo po več mesecih bivanja na kmetiji, ravno takrat, ko sem jaz prišla, odnesla Kelly, menda ena izmed članic organizacije na Norveškem).  Vodo iz svoje hiše sem sicer po navodilih pred pitjem vedno prekuhala. Na kmetiji se v središču pri centralnem paviljonu nahaja vodnjak s pitno vodo primerno tudi za nas Evropejce. Ker so mi rekli, naj bom na začetku vseeno previdna, saj so nekateri že imeli težave, sem jo prvi ali drugi dan najprej testno pila samo po požirkih, a jaz z njo nisem nikoli imela problemov.

Moj prvi dan na kmetiji je potekal zelo sproščeno. Moja »ljubica« je postala Fatima, 1-letna deklica ene  izmed pomočnic kuharic, ki je kar prosto sama vandrala po kmetiji, med časom, ko je njena mama kuhala. Rada sem se pocartala tudi z mlado mačko. Spoprijateljila sem se z Jenni, starejšo Jamajčanko, prostovoljko, ki je kmetijo obiskovala vsak dan. Pod svoje »okrilje« me je vzel Alieu Jobe, ki mi je razkazal kmetijo, živali, rastlinje. Na kmetiji največ, vsaj tako je bilo v  tistem času, pridelujejo semena moringe, na kmetiji je tudi veliko malane. Oboje sta rastlini za kateri sem slišala prvič. Moringa je superživilo z veliko vitamina C, A, kalcijem, kalijem in proteini. Vsako dan sem nekaj listov moringe požvekala v ustih kar tako, sicer sem pa zaposlenim na kmetiji včasih iz nje skuhala čaj. Na kmetiji je veliko tudi manga. Nekaj semen moringe in manga sem od odhodu nesla domov, a žal iz semen ni zrastlo nič. Liste moringe dekleta iz kozmetične ekipe zdrobijo in jih prodajajo kot dodatek za prehrano. Iz njih izdelujejo tudi naravna moringina mila ali pa jih posušijo za čaj.

Tisti dan so se vrtni fantje odločili, da spraznijo ribnik s tilapijami in ga očistijo. Z ribnika so že nekaj časa izginjale ribe. Naslednji dan so ugotovili, da je vzrok kakšnega pol metra velik kuščar, ki je živel na kmetiji in so mu ribe očitno bile dobra malica. Fantje so prinesli neko zimprovizirano afriško pumpo, a ni dobro delovala, zato smo se praznjenja ribnika lotili kar z vedri. Hitro sem ugotovila, da v Gambiji vse (verjetno podobno kot vsepovsod v Afriki), česar se Gambijci lotijo, poteka zelo zelo počasi, povsem brez stresa in hektike. Pred prihodom na kmetijo sem mislila, da bom kot prostovoljka morala konkretno zavihati rokave in resno poprijeti za kakšno delo, a kot že rečeno, se vsak prostovoljec sam odloči, kje in kako bo sodeloval, kakršnokoli delo se pa že počne pa poteka počasi. Že takoj ob mojem prihodu so vrtni fantje govorili, da se bodo lotili izdelave novega vrtnega paviljona za druženje in igranje glasbil. Alieu mi je zagotovil, da bo vrtni paviljon postavljen v 2 dneh. Nato so rekli, da bo postavljen najkasneje ob mojem slovesu nazaj domov, saj bi tam priredili poslovilno zabavo zame. No, na dan mojega odhoda, je bilo na mestu, kjer so planirali paviljon, postavljenih nekaj bamusovih rajc, to je pa bilo tudi vse. Tako se je tudi ribnik praznil kakšne 3 dni.

Zvečer me je Rebecca povabila na druženje in večerjo z njenimi prijateljicami. Odpeljale sva se par kilometrov vstran do neke kilometre dolge peščene prazne plaže  nekje v bolj urejenem hotelskem, turističnem predelu. Večerja je potekala na peščeni plaži ob soju sveč in valovanju atlantskega oceana v solidni restavraciji Paradise beach. Čeprav je Gambija ena najbolj revnih držav na svetu, cene hrane in storitev niti približno niso revne. Primerljive so našim evropskim, pravzaprav bi rekla, da so trenutne takšne kot so v Bosni, kar je za njihov nizki standard res ogromno. Fenomen je, kako Gambijci ob takih cenah sploh preživijo. Verjetno zato, ker si veliko bolj kot mi Evropejci pomagajo med sabo in večina nikoli ne zapusti svojega lokalnega kroga, kjer se pač znajde dobro. Za večino je velik projekt priti že do kakšnih 20 km oddaljenega Banjula. Za različne oglede okolice, ki sem jih vse planirala,  sem se zanašala na svoje fante iz kmetije, a sem kaj hitro ugotovila, da so izven svojega lokalnega okolja, tudi oni enako izgubljeni kot jaz.

Rebecca me je pred večerjo peljala do neke lokalne trgovine, kjer sem nabavila nekaj osnovnih surovin še za svojo kuhinjo ( v kateri pa praktično nisem nič kuhala, saj sem čez dan pojedla tisti obrok, ki so ga skuhali  na kmetiji). Za 3 litre mleka, kruh, kavo, riž in nekaj čokoladic sem plačala kakšnih 17 EUR in to v precej nizkocenovni trgovini. Tudi sicer so mi tile gambijski dalasiji vsepovsod kopneli kot za stavo. Če sem najprej mislila, da bom dva tedna Gambije zagotovo preživela s 100 EUR, sem jih na koncu porabila krepko čez 200 pa še to sem morala vsepovsod paziti, da me niso pretirano opalili in z vsemi barantati, saj so cene za nas belce v večini seveda drugačne kot za Gambijce. Bela barva kože je v Afriki signal vsaj za 50% višjo ceno, če ne kar za 100.  Če bi bila v Gambiji v času turistične  sezone in bi se odločila za hotelsko nastanitev in kakšne turistične oglede in prevoze, bi najverjetneje zapravila vsaj še trikrat več.

Večer sem preživela v zelo zanimivi družbi angležinje Rebecce, še ene angležinje, ki živi v Gambiji skupaj z možem, s katerim na eni izmed teh gambijskih plaž gradita nov velik hotel, neke črne "Newyorčanke" ter še dveh zelo svetovljanskih Gambijk, ki prav tako živita v Londonu. Gambija je danes namreč zelo priljubljena med evropskimi turisti, še posebej za Britance, s katerimi ima skupno zgodovino, tudi temno.  Gambijski otok Kunte Kinte, ki je bil izpostavljen tudi v knjigi Alexa Haleya z naslovom Korenine in v znani televizijski mini seriji ( Kunte Kinteh naj bi bil Haleyev praded), je bil namreč pomembna točka čezatlantske trgovine s sužnji. Da je Gambija priljubljena točka za Britance ne čudi, saj je do leta 1965, ko je pridobila svojo neodvisnost,  Gambija bila britanska kolonija. Gambija ima trenutno status unitarne predsedniške republike. Od leta 2017 je pod vodstvom predsednika Adame Barrowa. Med leti 1996 do 2017 je bil predsednik Gambije Jammeh, znan po diktaturi, korupciji, kršenju človekovih pravic ter izginotjih, umorih ljudi, ki so se javno izpostavljali proti njegovemu sistemu.

Tudi naslednji dan sem se družila predvsem z vrtno ekipo. Alieu mi je z dreves sklatil nekaj mangov, da bi jih imela prihodnje dneve za zajtrk. Žal so večina bili že popolnoma neuporabni, gnili ali črvivi. Sezone mangov je ob koncu deževne dobe namreč že skoraj konec. Odločila sem se, da jih olupim in narežem za vse zaposlene in otroke oz. šolarje. Ni potrebno poudarjati, da so zmanjkali skoraj v trenutku, ko sem jih ponudila naokoli.

Že drugo noč sem v Afriki doživela pravo tropsko neurje. Sama v veliki hiši brez elektrike na kmetiji, kjer smo ponoči bili samo štirje oz. trije – varnostnik, prostovoljec Alpha in Rebecca  (pa še ona in Lucas sta v tednu pred mojim odhodom odpotovala v Evropo). Bilo me je res strah, po hiši je grozno bobnelo, vrata so škripala, zavese so plapolale ob tistih tankih steklenih premikajočih ploščah, ki jih ima hiša namesto oken, grmelo je kot da prihaja sodni dan. Naslednji dan sem izvedela, da ob takšnih neurjih nimajo vsi Gambijci takšne sreče, da bi noč preživeli tako na suhem kot sem jo jaz. Marsikomu v takšnih nočeh zamaka postelja.

Naslednji dan sem z Rebecco preživela na WestAid srečanju ( WestAid je neprofitna organizacija, ki podpira stabilno ekonomsko rast, zmanjševanje klimatskih emisij in zeleno ekonomijo). Srečanje je potekalo kakšno uro in pol vožnje od kmetije v restavraciji Yosh. Tema je bila okoljska problematika in krožna ekonomija.  Rebecca zraven vodenja kmetije namreč deluje tudi na teh področjih. Seboj sva vzeli Rebeccino sodelavko Gambijko Maryam, ki je skupaj z Rebecco vodila sestanek, na katerem se je zbralo kar nekaj gambijskih podjetnikov. Na srečanju smo razglasili tudi 3 zmagovalce izziva in sicer podjetje, ki se ukvarja s prodajo briketov kot alternativnim nadomestkom ostalih goriv, podjetje, ki se ukvarja z recikliranjem plastike ( plastika in odpadki so v Gambiji res velik problem, saj jih domačini brez obzira mečejo kar vsepovsod, kjer jim pade na pamet, tudi po ulicah in plažah ) ter podjetje, ki iz plastike dizajnira in izdeluje modne kolekcije, kot so recimo zelo izvirne plastične torbice. Meni je sestanek bil zanimiv tudi z vidika hrane za katero je bilo poskrbljeno na sestanku. Postregli so nam s pohanimi kozicami, mesnimi in veganskimi zvitki ter rolicami z dodatkom različnih omak.

9. september 2022 sem na kmetiji preživela s šolarkami, ki obiskujejo kmetijo. Lotili smo priprave semen moringe za posaditev. Iz blata oz. zemlje semo delali kroglice v katere smo položili semena, kroglico pa smo za konec povaljali še v oglju, da boljše zadržuje vlago. Popoldne oz. zvečer po delu  sva se z Alieum odpeljala do tržnice oz. marketov. Nadejala sem se namreč, da bom nakupila nekaj okusnega sadja in zelenjave, ki se mi je ob vsakodnevni bolj borni hrani, ki je nisem bila vajena,  vedno bolj luštalo. Da sva prišla do taksijev sva morala najprej kakšna 2 kilometra peš do glavne ceste oz. do semaforjev. Moje nakupovanje je bilo čisto razočaranje. Gambijsko sadje in zelenjava sta uvožena, vse kar sem videla na ulici pa tudi v marketih, ki so bolj podobni nekim barakam, je izgledalo tako slabo, da na koncu, razen nekaj grozdja, pomaranč in par banan nisem kupila nič drugega. Zaželela sem si koruznih cornflakesov, da bi za zajtrk lahko jedla vsaj to. Tako sem v lokalnem marketu, ki se nahaja točno na izvozu na glavno cesto, kjer zaviješ v notranjost za kmetijo, kupila neke koruzne kosmiče in se veselila naslednjega jutra, da jih bom jedla skupaj z bananami. Original zapakirane v plastiki sem jih odprla naslednje jutro in si jih pripravila z vročim kokosovim mlekom, ko sem ugotovila, da v mleku plava nekaj črnega. Seveda, bili so žužki, še živi, tako, da me je  veselje do Cornflakesov vse do konca mojega potovanja kar minilo. Od takrat sem za zajtrk raje jedla tapalape ( njihov kruh po obliki podoben našim francozom, le da manjši) s čokoladnim namazom in pila kavo.

Pri Gambijcih sem opazila, da so kljub blatu in vsakodnevnem dežju vsepovsod naokoli presenetljivo čisti, sama sem svoje sandale umazala takoj, ko sem se napotila iz hiše. Zagotovo so tudi fizično grajeni drugače kot mi, krepkejši, močnejši, fizično prilagojeni na razmere v katerih živijo. Le malokateri Gambijec tudi nosi očala ali slabo vidi. Nisem opazila, da bi bili kaj posebno bolni, nimajo težav s hrbetnico, Covid jim praktično ni poznan, k zdravnikom ne hodijo, če že, se zdravijo sami ( neka bolnišnica naj bi sicer bila tam v bližini ), imajo pa, zanimivo, glavobole. Tako sem Alphi  ob migreni dala en svoj Nalgesin forte tablet proti glavobolu. Ko je ugotovil, da so tablete zanj zelo močne in da mu pomagajo, ga je glava nenadoma pred mano bolela skoraj vsak dan. 

10. septembra naj bi v Bakau potekal velik organiziran dogodek okoljskih aktivistov, na katerem naj bi na obali sadili mangrove. Dogodka sem se udeležila skupaj z Alpho in Muso. Manjši del poti do tja nas je zapeljala Rebecca, nato pa nas je odložila sredi ceste, od koder nihče izmed nas treh ni vedel kam in kako naprej. Alpha nenadoma pove, da se Rebecca moti, da dogodek ne poteka v Bakau, ampak v Banjulu, kar potrdi tudi Musa. A kako bomo prišli do tja? Prevozi s taksijem so dragi, prav tako avtobus. Tako Musa kot Alpha sta ob izstopu iz Rebeccinega kombija kar precej zmedena. Mislim, da sta pričakovala, da nas bo do tja zastonj peljala Rebecca. Izgubljeni smo hodili ob cesti, ko  smo v nekem trenutku naleteli na nek prazen avtobus. Voznik avtobusa se je ponudil, da nas vse tri do Banjula zapelje zastonj. Neham razmišljati, da moramo zvečer nekako priti tudi nazaj domov in si rečem, ok, bomo že, bomo pa videli vsaj Banjul.

Avtobusni voznik nas je odložil kakšna 2 kilometra od obale, kjer bi dogodek naj potekal. Zbiranje aktivistov naj bi se pričelo ob 9. uri zjutraj, a to izgleda nekako tako, da ob 10. uri tam ni še nikogar. V praksi smo čakali do 14. ali 15. ure, da voda dovolj upade, saj se mangrove sicer ne morejo posaditi, na koncu pa so velik okoljski dogodek, na katerega je prišel tudi nek banjulski veljak, prestavili na naslednji dan. Lačna, žejna in na vročem soncu sem postajala vedno bolj utrujena. Nato me je pritisnilo še na wc do katerega bi po žgočem soncu ob obali morala hoditi vsaj kakšna 2 kilometra. Ko mi je vsega res bilo že preveč, sem zagnala takšno paniko, da so se Alpha, Musa in še nekaj aktivistov odločili, da me peljejo do neke gostilne proti mestu. Posedeli smo v neki fast food kolibi v bližini banjulskega pristanišča, wc – ja v gostilni ni bilo, zato so mi priskrbeli neke ključe in me po ulici odpeljali do nekega popolnoma nedelujočega umazanega wc-ja v neki luknji na prostem, seveda brez papirja in brez vode. To je Gambija. To je Afrika.

Ko so nam po nekaj urah čakanja povedali, da je dogodek tako ali tako odpovedan, smo se s taksijem odpeljali do Archa22. Gre za spomenik zgodovinskega pomena, ki stoji ob vhodu v Banjul. Ob pešačenju proti taksijem smo naleteli na neko umetno nogometno igrišče, na katerem je ravno potekala tekma. Za nekaj minut smo se mimogrede ustavili tudi tam.   

V Archu22 poteka stalna zgodovinska razstava, za katero je potrebno plačati vstopnino. Vstopnine nihče ni želel plačati, Alpha niti ni imel denarja, Musa preživlja svojo družino, za tretjega prostovoljca, ki je bil z nami se mi je dozdevalo, da sicer ima nekaj več denarja, a sem  dobila občutek, da so pričakovali, da bom za vse nas 4 vstopnino poravnala jaz. Začelo se je barantanje, saj nas možakar pri vhodu ni spustil noter. Banalno situacijo smo nato vendarle rešili tako, da je vsak nekako poravnal svoj delež, kar se mi je zdelo tudi prav, še posebej, ko se mi je začelo dozdevati, da Alpha in drug prostovoljec želita svoje plačilo preložiti na Musina pleča, če že z mojo denarnico ne bo nič.

Z Archa22 je lep razgled na celoten Banjul, v njem pa je veliko slik britanske kraljice Elizabete oz. kraljeve družine iz prejšnjega stoletja ob njihovih obiskih ter slik in zgodb povezanih z izginotji ljudi zaradi bivšega diktatorskega predsednika Jammeha, ki je bil v Gambiji na oblasti 25 let.

Musa in Alpha sta bila na Archu prvič. Zanju je to bilo posebno doživetje. Čeprav Arch ni tako daleč vstran, mi je Musa povedal, da tudi njegova žena in otroci Archa še niso videli. Posnela sem video in ga poslala Musi, da bo razgled lahko pokazal svoji ženi in otrokom.

Pripravljalo se je neurje. Imeli smo srečo, da nas je po kakšne pol ure čakanja pod spomenikom pobral nek prazen taksi ( dobiti prazen taksi je kar sreča, saj so poleg kombijev, ki jim domačini pravijo gilly-gillies in avtobusov, za večino Gambijcev praktično edini prevoz), ki nas je za malo denarja peljal polovico poti. Od tam, kjer nas je taksist odložil,  smo se vsi trije pobasali v nek do zadnjega kotička napolnjen gilly-gillie (giliji so najcenejši prevoz in zato jih je tudi težko dobiti). Pričelo je deževati kot za stavo. Ob poti nazaj so me ob razmišljanju ob doživetjih tistega dneva in pogledu na revščino in umazanijo vsepovsod okoli mene, oblile solze.

Tisti večer sem bila žalostna in hkrati hvaležna. Ni samo po sebi umevno, da imaš streho nad glavo. Ni samo po sebi umevno, da imaš socialno varnost. Ni samo po sebi umevno, da imaš avto. Ni samo po sebi umevno, da sebe in svojo družino lahko enkrat na leto odpelješ na dopust. Ni samo po sebi umevno, da imaš v žepu dovolj denarja, da lahko potuješ po svetu kamorkoli si zaželiš. Ni samo po sebi umevno, da se lahko zapelješ do 20 km oddaljenega mesta in greš s prijateljem na kavo. Ne zavedamo se, kakšno srečo imamo, da živimo v tako urejenem delu sveta, kot je Slovenija, ker v Gambiji nič od vsega tega ni samo po sebi umevno.

Zapičila sem se v Tanji- obalno ribiško vasico, kjer naj bi bilo možno najeti kayak za veslanje po priobalnem mangrovskem porečju. Ker je cel dan lilo kot iz škafa, sem izlet že skoraj prestavila, a ker je okoli 4 popoldne vendarle posijalo sonce, sem Alieu-ja prosila ali bi me vseeno pospremil do tja. Najela sva taksista, kateremu sem za najin prevoz plačala 800 gambijskih dalasijev. A ko smo ob vsej gambijski logistiki, kateri sem se počasi že privajala,  nekje ob 6. uri zvečer končno našli nek kraj, kjer naj bi bilo možno najeti kayak, so seveda bili že zaprti. Kljub temu se je po kakšne pol ure iskanja in klicarjenja vendarle našel tip, ki me je za  polovično ceno, to je  1000 dalasijev, bil pripravljen za 1 uro popeljati s kayakom na potovanje po reki, ki sicer traja 5 ur. Bil je to Alasan Yallow. Predstavil se mi je kot ljubitelj narave in opazovanja ptic. V času sezone bojda večkrat pelje in prevesla na izlet tudi do 12 ljudi na dan. Specializiran je za reševanje ljudi iz porečja,  razvejanega v številne poti obdane z bujnimi mangrovi, saj se dogaja, da med veslanjem pogosto kayak kdo prekucne in pade v vodo. Iz blatne reke, ki sicer ni globlja več kot kakšen meter, je reševal že tudi telefone. K sreči bojda tam vsaj ni krokodilov.

Na poti sva v mangrovah srečevala opice, meni pa potovanje s kayakom ostaja v spominu po prijetnem pogovoru in  blaženi uri miru in tišine veslanja po reki, ki sva jo sicer podaljšala na uro in pol. Alasan bi me brez problema vozil tudi dlje, a taksist in Alieu sta me čakala pri vhodu, zato sva se morala vrniti. Alieu se je odločil, da me po kayakih pelje še do Senegambie, turističnega predela, ki je sicer znan po hotelih, belih turistih, restavracijah in nočnem življenju. Posedela sva v enem izmed lokalov, kjer sem naročila pico in jo delila z Alieum. Med večerjo je nenadoma zmanjkalo elektrike za kakšnih 15 minut, česar sem sicer bila že navajena vsak dan s kmetije, a tam so bile razlog izpraznjene solarne celice. Izvedela sem, da se zaradi kroženja električnega toka v Gambiji to dogaja praktično vsepovsod vsak dan kakšnih 3 krat. Z Alieum sva se sprehodila po ulici, ki je ponekod živahno donela v ritmu žive glasbe iz restavracij, kjer sem praktično prvič na svojem potovanju videla kar nekaj belih turistov. Alieu je želel, da odidem z njim na  neko zabavo, a mi ravno ni bilo do tega, poleg tega se je ponovno pripravljalo k nevihti in dežju. Razmišljala sem, kje naj najdem taksista, ki me bo pripravljen zapeljati do kmetije in če ga ne najdem, kako bom sama v temi sploh prišla nazaj. K sreči me je Alieu ponovno pospremil. Taksist, ki sva ga dobila,  v tistih poplavah, blatu  in dežju seveda ni upal zapeljati do kmetije. Ne vem zakaj, a Alieu se je v hipu odločil, da me do kmetije zapelje s svojim skuterjem. V roku 5 minut je bil s skuterjem pri nama Ibrahim s kmetije. Do tistega dneva nisem vedela, da je s skuterjem v takšnih razmerah sploh možno voziti.

Povabila sem se na eno izmed gambijskih ceremonij kot  gostja enega izmed učiteljev z kmetije. Naming ceremony, to je obred poimenovanja poteka točno teden dni po rojstvu vsakega otroka. Gambijci res na veliko praznujejo pomembne dogodke svojega življenja, ko so rojstvo otroka, poroke ali smrt.  Prijatelj se je obreda udeležil kot član soseske v kateri živi. Na dogodek me je vzel kot svojo gostjo. Po priporočilu prijatelja sem za otrokovo mamo oz. za dojenčka kupila neki paket mil, s katerim bojda umivajo dojenčka. Tale paket navadnih mil zavitih v neko plastiko, ki sva ga kupila mimogrede v trgovini na poti, mi res ni izgledal dobro, a prijatelj mi je rekel, da bodo darila zelo veseli. Gambijci za takšne zabave zapravijo velike vsote denarja, za njih varčujejo kar nekaj mesecev. Na obredu se žrtvuje žival, v našem primeru je to bila koza, ki se jo potem pripravi in poje. Zabava je potekala na prostem na ulici, kjer so bili pripravljeni stoli za obiskovalce. Ceremonije se cel dan udeležujejo sosedje, bližnji in daljni ljudje iz celotne soseske in prinašajo darila. Cel dan se pije in je, posluša glasbo, ljudje se družijo in pogovarjajo, na vsakem ovinku se kuha veliko attaye, to je čaja, s posebnim postopkom priprave in zelo zelo veliko sladkorja, ki ga Gambijci pijejo namesto kave, saj deluje kot stimulans ( pripravo attaye mi je neko noč pokazal tudi novi varnostnik na kmetiji Muhammed, zelo prijeten starejši možakar, ob najinem druženju sem posnela poseben video glede priprave attaye).  Ženske so na ceremoniji sedele oz. se čez dan pogovarjale ločeno od moških. Sama sem bila v družbi moških kot spremljevalka oz. gostja. Ker je šlo za bogatejšo gambijsko četrt, sem sedela v družbi pomembnih ljudi in veljakov skupnosti oz. celo države, ki so prisostvovali ceremoniji, med drugim tudi s predstavnikom predsedniškega kabineta države. Na ceremoniji smo ves čas sedeli skupaj pod bližnjim drevesom preko ceste, ki nam je nudilo vsaj malo zavetja pred sončno pripeko in občasnim dežjem. Prav vsi so me z veseljem sprejeli v svojo družbo, da sem se udeležila ceremonije pa sta bila še posebno navdušena oče in mama dojenčka, ki sta s svojimi otroki in dojenčkom bila glavni zvezdi zabave. Prijatelj mi ju predstavil takoj ob prihodu v  njihovo hišo oz. na ceremonijo, kjer so mi z velikim ponosom dojenčka kar takoj porinili v roke. Za ceremonijo je značilno, da se mama in oče oz. kar cela družina še posebej lepo uredijo in oblečejo v lepe obleke, saj je to poseben praznik. Na ceremoniji, ki v glavnini traja kakšnih 30 minut, vaška skupnost oz. prisotni duhovniki po predhodnem posvetovanju z očetom in materjo določijo ime otroka. Med obredom se veliko moli, zbrana duhovščina pa od prisotnih tudi cel dan pobira denar za župnike, za kuhinjo oz. ženske, ki cel dan pripravljajo hrano itd. Pred ceremonijo so nam vsem prisotnim razdelili nekakšno kašo kot predobrok, skupaj s sladico, paketkom v katerem je bilo nekaj keksov. Čez cel dan so nam na pladnjih nosili hrano in sicer riž z ribami in različnim mesom. Glavne jedi,  to je bila žrtvovana koza, nisem dočakala, saj so jo pripravili šele do večera. Podobno kot vsak dan na kmetiji  smo obedovali ločeno, moški skupaj, ženske skupaj, jaz sem bila kot rečeno skupaj z moškimi. Hrana se pripravi v veliki skledi iz katere vsi jedo z rokami. Meni so kot belki ponudili žlico, na kmetiji pa so sicer samo zame ločeno od ostalih vsak dan pripravili moj krožnik s priborom.

Kot sem opazila otroci v Gambiji zelo spoštujejo svoje starše. Razlog je verjetno ekonomske narave, saj v Gambiji nimajo domov za ostarele. Tudi prijatelj, ki mi občasno kdaj še vedno pošlje kakšno sporočilo v Slovenijo, ima navado, da me pogosto vpraša kako sta moja mama in ata in ali sta zdrava.

Gambijci imajo kot muslimani lahko do 4 žene. Molijo sicer 5 krat na dan. Ko je čas molitve, si na tla položijo nek tepih, ki ga imajo pri roki. Pred tem si umijejo obraz in roke.

Opazila sem, da Gambijke niti malo niso ljubosumne. V 2 tednih potovanja, ki sem ga  preživela večinoma v družbi poročenih mladih moških s kmetije ali drugod, nisem opazila niti ene takšne. Prav vsepovsod sem bila sprejeta neverjetno lepo in toplo. V Gambiji je kulturno popolnoma sprejemljivo, da ima moški lahko več žen, če si to želi, razlog neljubosumja pa je poleg kulture in vere verjetno tudi v  tem, da ženska roka v državi z zelo težkim življenjem,  v hiši pomeni dodatno pomoč. Kar sem še opazila je tudi to, da so se moški v primerjavi s Slovenci in Evropejci do mene obnašali res zelo spoštljivo. Ženska v Gambiji za razliko od zahodnega sveta v očeh moških niti malo ni seksualni objekt. Prav nihče od poročenih  moških ni niti pomislil, da bi se me dotaknil. Za njih sem bila prostovoljka iz Evrope in njihov edini cilj je bil moje zadovoljstvo, to, da izpolnijo moje želje ter da dva tedna v Gambiji preživim čim lepše.

Kljub vsej gostoljubnosti in veliki pojedini sem dan ponovno preživela v samorazmišljanju, primerjanju razlik in standarda kot ga imamo mi v Sloveniji in kakšno življenje živijo ljudje v Gambiji. Razmišljala sem, kako bi lahko vsaj malo prispevala in pomagala ljudem, ki živijo tam. Po mojem prihodu v Slovenijo se je zadeva logistično popolnoma zataknila, saj za paket 30 kg iz Slovenije do Gambije plačaš 100 EUR, paket pa lahko potuje tudi do pol leta.

V planu mojega potovanja je bil še obisk Makasutu parka. Tisti dan je spet deževalo. Nisem uspela izvedeti ali park v času izven sezone sploh obratuje. Kljub temu smo se z Alieum in Muhammedom s kmetije odpravili v smeri proti parku. Med potjo je Muhammed ugotovil, da je kombi popolnoma brez zavorne tekočine, ki je seveda, kot običajno, postala moj strošek. Ob prihodu smo najprej naleteli na veliko hišo z različnimi živalmi, konji, osli, kamelami, opicami. Šlo bi naj za nekakšno bolnišnico za živali. Na travi pred hišo smo spoznali par 2 Nemca Julie in Michela ter še 2 Francoza, ki so s svojima terencema kampirali pred bolnišnico. Julie je obletavala simpatična mala opica. Z Michelom sta že pol leta s svojim velikim vojaškim terencem na poti iz Nemčije. Trenutno sta se za mesec dni ustavila v Gambiji. V  naslednjem letu je njun cilj priti in prepotovati vse do najbolj južne točke Afrike.

Park se nahaja zraven bolnišnice. Za voden ogled v času izven sezone sem plačala 800 dalasijev za sebe ter 500 dalasijev  skupaj za Muhammeda in Alieu-ja. V parku v času sezone ponujajo palm winning (domnevam, da gre za pokušanje palminega vina), v notranjosti parka pa naj bi bil tudi fortune teller (napovedovalec usode), ki ti bojda za dodatnih 200 dalasijev napove tvojo usodo. Oboje je tisti dan odpadlo. Palm winninga v času izven sezone ne delajo, fortune teller pa je bil tisti dan v vasi s svojo družino. V kakšnem 2 - urnem sprehodu skozi gozdni park z mangrovi, mahagonijem, baobabom in drugimi tropskimi drevesi, je vodič najprej poklical veliko skupino pavijanov, ki so šle mimo nas. Nato smo po urejenih potkah prišli do niti ne tako zelo visokega starega razglednega stolpa oz. pagode, s katere je bil pogled na tropski gozd in reko daleč naokoli, česar je bil  še posebej vesel Alieu, saj je takšen razgled menda doživel prvič v življenju. Na koncu so nas za kakšne pol ure zapeljali še s kayaki po reki. Makasutu v jeziku mandinke pomeni sveti gozd. 1000 akrov velik tropski gozd je sicer projekt dveh angležev Jamesa Englisha in Lawrenca Williamsa, katerih ideja je bila izgraditi ekoturizem, kar jima je očitno uspelo, saj je Makasutu v času turistične sezone bojda poln obiskov.

V Gambiji naj bi bilo naseljenih 9 različnih plemen. Glavna jezika sta poleg mandinke še wolof in fulščina. Videti je, da poleg svojega jezika vsak razume še katerega drugega in se sporazumeva z drugimi priložnosti primerno.

Alieu-ja sem prosila, če me zapelje do ene izmed peščenih plaž. Gambija ima kratko obalo, ca. 80 km vzdolž atlantskega oceana. S skuterjem sva se popoldne zapeljala do Lemon creeka. Ob obali sva ravno naletela na veliko skupino krav, ki se je odpravljala proti oceanu očitno piti vodo. Posedela sva v senci pred enim izmed beach barov vse do teme ter opazovala pestro dogajanje na plaži. Na plažo v popoldanskem času pride veliko mladih in družin in tam posedajo, telovadijo, igrajo nogomet in druge igre. Opazovala sva sončni zahod in zraven pila kokosov milkshake.   

Zadnji dan svojega potovanja sem se končno odločila, da ga posvetim sebi in ga preživim po svojem okusu. Kljub temu, da sem se lahko kadarkoli umaknila v svojo hišo, sem imela ljudi, ki so bili ves čas vsepovsod okoli mene, res že dovolj. Pred odhodom v Afriko sem bila prepričana, da kulturnega šoka ne bom doživela. V končni fazi tudi doma živim na kmetiji in prepotovala sem že kar nekaj sveta, a že po parih dneh mojega bivanja, se je izkazalo drugače. Svet v katerega sem prišla, je res popolnoma drugačen od našega. Poleg tega sem se Gambijcem res razdajala s svojim časom in s svojo energijo, skoraj na vsakem koraku so pa od mene pričakovali tudi to, da jim vse plačujem, zato sem bila že po tednu dni bivanja od vsega dogajanja okoli mene res že kar precej utrujena. Odločena sem bila, da zadnji dan preživim popolnoma sama. Končno sem se opogumila, da sem se na pot odpravila sama. Po zaključku zadnjega dneva, ki je bil top, mi je bilo res žal, da se za to nisem odločila že prej.

Kar peš sem se odpravila s kmetije proti glavni cesti. Plan je bil, da na glavni cesti najdem nek taksi. Kot naročeno sem še pred glavno cesto naletela na taistega taksista, ki me je že zadnjič odpeljal do vasice Tanji.  Ime mu je Abdoulie Cham. Ker sem na plaži želela ostati sama najmanj do sončnega zahoda in še malo dlje, sem izkoristila priliko. Izmenjala sva si telefonske številke in se dogovorila, da me na mestu pred hotelom Lemon Creek, kjer me je odložil, pride tudi iskati ob 21. zvečer. Abdoulie je učitelj. Ob vikendih dela kot taksist in super je bilo, da pozna kmetijo in cesto tam, zato sem vedela, da me bo dostavil vse do doma. Tisti dan sem v eno smer in nazaj  po kilometre in kilometre dolgi peščeni plaži ob oceanu prehodila kakšnih 8 kilometrov. Med hojo me je ustavilo in ogovorilo vsaj enih 20 tipov. Ljudje so me opazovali in mi ponujali nasmeške na vsakem koraku, tako moški kot tudi ženske. »Sorry, not interested in talking, really, I just wanna be alone«, sem jim odgovarjala kar med hojo. V Brufutu sem se ustavila v enem izmed številnih beach lokalov z imenom Pontus in si naročila pozno kosilo. Z neverjetno umirjenostjo in prijaznostjo  mi je postregel  njen lastnik Abass Drammeh. « No, stress my lady, slow down, just take it easy, my lady«, mi je povedal najmanj enih 3 krat. Na obali pred lokalom sem posedela par ur. Med sedenjem sem opazila, da sta na plažo prišla 2 tipa s konjema, ki sta obiskovalcem ponujala jahanje. Pomislila sem, da bi ju rada srečala ob poti nazaj, a kot zakleto ju takrat ko sem se vračala, ni bilo več nikjer. Plaže so bile do večera  nabito polne, konjev nisem več nikjer opazila. Tudi če bi jih namensko iskala, jih v tisti gužvi najbrž ne bi niti našla.  Ko sem že obupala, da se bo moja Gambija pač očitno zaključila brez konjev, se je tik preden sem prispela nazaj do Lemon Creeka, direktno mimo mene sprehodil tip z belim konjem, točno takim, kot sem si ga zamislila v svoji glavi.  Moj zadnji dan se je tako zaključil popolno. Do 21. zvečer sem nato še sama posedela v Denis beach baru in pila papajin milkshake. Ob vračanju proti hotelu, kjer me je čakal taksist, sem naletela na neko nočno zabavo na plaži in se na hitro ustavila še tam.

Kaj sem še opazila v času mojega potovanja po Gambiji? Za razliko od zahodnega sveta, si Gambijci veliko bolj kot mi pomagajo med sabo. Nihče ni nikoli lačen, saj se hrana deli z vsemi. Je pa za obrok v bistvu  popolnoma vsak dan riž, radi imajo zelo pekoče. Pripravijo ga z ribami, zelo začinjeno zelenjavo ali drugim mesom. Občasno, a tega v času svojega potovanja nisem doživela, pripravijo tudi testenine. Kuha se v velikem loncu na prostem, vsaj  tako je bilo na kmetiji.

V času potovanja sem dobila tudi dve ponudbi za poroko, verjetno najbolj resni v mojem življenju. Nekateri so ugotovili, da so zaljubljeni vame, šele kakšna 2 meseca po tistem, ko sem se vrnila v Slovenijo. Ponudbo za poroko sem dobila od 14 let mlajšega Gambijca. Niti približno ne bi rekla, da je razlog bil v tem, da sem bogata belka, saj je vsem bilo jasno, da nisem, je pa bela koža med njimi zagotovo sinonim za neke vrste prestiž. Kulturne, starostne in verske razlike zanje niso noben problem. Kot mi je razložil Alieu...«It is very easy, you just decide,  get married and take care of your partner.« Se popolnoma strinjam z njim, a  jaz bi kaj takega kdaj v življenju  uporabila zgolj na slovenskem primerku. Malce težje jim je razložiti, da kulturne, verske, duhovne pa tudi starostne razlike za kvalitetno partnerstvo vendarle so pomembne, a k sreči niso vsiljivi. Včasih tudi pomaga kratek stavek: »I am here with my husband,« a tega se zaenkrat še nisem dovolj suvereno naučila.

Gambijci so do tujcev zelo prijazni in gostoljubni, saj jim je zelo pomembno, kaj si misliš o njih in kakšno mnenje o njih poneseš zraven domov. Kruti svet Afrike zagotovo ni za razvajenega Evropejca navajenega  na materialno udobje zahodnega sveta. Vsak s komer sem govorila, mi je povedal, da ne bi šel tja, a Gambija je država, ki bi jo najbrž vsaj enkrat v življenju moral obiskati vsak Slovenec, ki jamra in misli, da mu je v življenju težko. Domov sem prišla popolnoma utrujena, a kot vedno polna vtisov za svojo življenjsko knjigo spominov, da bodo moji vnuki nekoč lahko rekli: »Opa, babica je bila pa huda«.

Tukaj pa še video s potovanja: